Izjava s strani nemški pobuda Spustite roke, ob obletnici ruske invazije na Ukrajino, 16. februarja 2023
Z invazijo ruskih čet na Ukrajino 24. februarja 2022 se je sedemletna vojna nizke intenzivnosti v Donbasu, ki je po podatkih OVSE povzročila 14,000 smrtnih žrtev, vključno s 4,000 civilisti, od tega dve tretjini na odcepljenih ozemljih, stopnjevala do nova kakovost vojaškega nasilja. Ruska invazija je bila resna kršitev mednarodnega prava in je povzročila še več smrti, uničenja, bede in vojnih zločinov. Namesto da bi izkoristili priložnost za poravnavo s pogajanji (pogajanja so sprva dejansko potekala do aprila 2022), je vojna eskalirala v »proxy vojno med Rusijo in Natom«, kot zdaj odkrito priznavajo celo vladni uradniki v ZDA .
Hkrati je resolucija Generalne skupščine ZN z dne 2. marca, v kateri je 141 držav obsodilo invazijo, že pozvala k takojšnji rešitvi spora »s političnim dialogom, pogajanji, mediacijo in drugimi miroljubnimi sredstvi« ter zahtevala »spoštovanje sporazume iz Minska« in izrecno tudi prek normandijskega formata »konstruktivno delati v smeri njihove popolne uveljavitve«.
Kljub vsemu so poziv svetovne javnosti ignorirali vsi vpleteni, čeprav se sicer radi sklicujejo na resolucije ZN, kolikor se strinjajo z lastnimi stališči.
Konec iluzij
Vojaško je Kijev v defenzivi in njegova splošna sposobnost bojevanja se krči. Že novembra 2022 je načelnik združenega štaba ZDA svetoval začetek pogajanj, saj se mu zdi zmaga Kijeva nerealna. Pred kratkim je v Ramsteinu ponovil to stališče.
A čeprav se politiki in mediji oklepajo iluzije zmage, se je situacija za Kijev poslabšala. To je ozadje zadnje eskalacije, torej dobave bojnih tankov. Vendar bo to samo podaljšalo konflikt. Vojne ni mogoče dobiti. Namesto tega je to le še en korak po spolzkem pobočju. Takoj zatem je vlada v Kijevu zahtevala dobavo bojnih letal, nato pa še neposredno vključitev enot Nata – kar je posledično vodilo do morebitne jedrske eskalacije?
V jedrskem scenariju bi Ukrajina prva umrla. Po podatkih Združenih narodov je lani umrlo več kot 7,000 civilistov, izgube med vojaki pa se gibljejo v šestmestnem razponu. Tisti, ki dopuščajo nadaljevanje streljanja in ne pogajanja, se morajo vprašati, ali so pripravljeni žrtvovati še 100,000, 200,000 ali celo več ljudi za lažne vojne cilje.
Pristna solidarnost z Ukrajino pomeni prizadevanje za čimprejšnjo ustavitev ubijanja.
To je geopolitika – neumnost!
Ključni dejavnik, zakaj Zahod igra na vojaško karto, je, da Washington začuti priložnost, da z vojno izčrpavanja temeljito oslabi Moskvo. Medtem ko se globalna prevlada ZDA zaradi preobrazbe mednarodnega sistema zmanjšuje, si ZDA prizadevajo ponovno uveljaviti svoje zahteve po svetovnem vodstvu – tudi v geopolitičnem rivalstvu s Kitajsko.
To je v bistvu v skladu s tem, kar so ZDA storile že zgodaj po hladni vojni, da bi poskušale ovirati nastanek tekmeca enakega značaja kot Sovjetska zveza. Pri tem je bil najpomembnejši instrument širitev Nata proti vzhodu z Ukrajino kot »nepotopljivo letalonosilko« na pragu Moskve kot njegov kronski dosežek. Hkrati se je gospodarska integracija Ukrajine v Zahod pospešila s pridružitveno pogodbo EU, o kateri so se pogajali od leta 2007 naprej – in ki je določala ločitev Ukrajine od Rusije.
Protiruski nacionalizem v vzhodni Evropi je bil podžgan kot ideološka osnova. V Ukrajini se je to stopnjevalo v silovitih spopadih na Majdanu leta 2014, kot odgovor na to pa tudi v Donbasu, kar je nato ustrezno pripeljalo do odcepitve Krima ter regij Doneck in Lugansk. Medtem je vojna postala amalgam dveh konfliktov: – Po eni strani je konflikt med Ukrajino in Rusijo posledica kaotičnega razpada Sovjetske zveze, ki je sama močno obremenjena s protislovno zgodovino oblikovanja ukrajinske države. naroda, na drugi strani pa – dolgoletno soočenje med dvema največjima jedrskima silama.
To pripelje do nevarnih in zapletenih problemov ravnovesja jedrske moči (terorizma). Z vidika Moskve vojaška integracija Ukrajine v Zahod nosi nevarnost obglavljenega napada na Moskvo. Še posebej, ker so bili sporazumi o nadzoru orožja, od pogodbe ABM pod Bushem leta 2002 do INF in pogodbe o odprtem nebu pod Trumpom, ki so bili sklenjeni v obdobju hladne vojne, prekinjeni. Ne glede na njegovo veljavnost je torej treba upoštevati dojemanje Moskve. Takih strahov ni mogoče odpraviti zgolj z besedami, ampak so potrebni strogo zaupanja vredni ukrepi. Vendar je decembra 2021 Washington zavrnil ustrezne korake, ki jih je predlagala Moskva.
Poleg tega je ena od praks Zahoda tudi zloraba mednarodnopravnih pogodb, kar med drugim kaže priznanje Merklove in Françoisa Hollanda, da sta Minsk II sklenila le zato, da bi pridobila čas za oboroževanje Kijeva. V tem ozadju odgovornosti za vojno – in to še toliko bolj drži, ker imamo opravka z posredno vojno – ni mogoče zreducirati samo na Rusijo.
Kakor koli že, odgovornost Kremlja nikakor ne izgine. Nacionalistična čustva se širijo tudi v Rusiji in avtoritarna država se dodatno krepi. Toda tisti, ki gledajo na dolgo zgodovino eskalacije le skozi lečo preprostih črno-belih podob grozdja, lahko prezrejo delež odgovornosti Washingtona – in po njem tudi EU.
V vojni mrzlici
Politični razred in množični mediji vse te medsebojne povezave pometejo pod preprogo. Namesto tega jih je zajela prava bojevita vročica.
Nemčija je de facto vojna stranka in nemška vlada je postala vojna vlada. Nemška zunanja ministrica je v svoji prevzetni arogantnosti verjela, da lahko »uniči« Rusijo. Medtem se je njena stranka (Stranka zelenih) iz mirovne stranke prelevila v najhujšega vojnega hujskača v bundestagu. Ko je prišlo do taktičnih uspehov na bojišču v Ukrajini, katere strateški pomen se je prekomerno pretiraval, se je ustvarila iluzija, da je vojaška zmaga nad Rusijo izvedljiva. Tisti, ki se zavzemajo za kompromisni mir, so ogorčeni kot »podrejeni pacifisti« ali »sekundarni vojni zločinci«.
Pojavilo se je politično ozračje, značilno za domačo fronto med vojno, ki uveljavlja ogromen pritisk za prilagajanje, ki si ga mnogi ne upajo nasprotovati. Podobi sovražnika od zunaj se je pridružila vse večja nestrpnost znotraj večjega kompleksa. Svoboda govora in svoboda tiska se zmanjšujeta, kar je razvidno iz prepovedi, med drugim, "Russia Today" in "Sputnik".
Gospodarska vojna – vlažna pika
Gospodarska vojna proti Rusiji, ki se je začela že leta 2014, je po ruski invaziji dobila zgodovinsko neslutene razsežnosti. Toda to ni vplivalo na rusko bojno zmogljivost. Dejansko se je rusko gospodarstvo leta 2022 res skrčilo za tri odstotke, vendar se je ukrajinsko skrčilo za trideset odstotkov. Postavlja se vprašanje, kako dolgo lahko Ukrajina zdrži tako izčrpavajočo vojno?
Hkrati sankcije povzročajo stransko škodo svetovnemu gospodarstvu. Zlasti svetovni jug je bil močno prizadet. Sankcije povečujejo lakoto in revščino, povečujejo inflacijo in povzročajo drage pretrese na svetovnih trgih. Zato ni čudno, da globalni jug niti ni pripravljen sodelovati v gospodarski vojni niti ne želi izolirati Rusije. To ni njena vojna. Gospodarska vojna pa ima negativne posledice tudi na nas. Ločitev od ruskega zemeljskega plina zaostruje energetsko krizo, ki prizadene socialno šibkejša gospodinjstva in lahko povzroči odseljevanje energetsko intenzivnih industrij iz Nemčije. Oboroževanje in militarizacija gresta vedno na račun socialne pravičnosti. Hkrati s plinom za fracking iz ZDA, ki je podnebju do 40 % bolj škodljiv kot ruski zemeljski plin, in z uporabo premoga so vsi cilji zmanjšanja CO 2 že pristali v smetiščih.
Absolutna prednostna naloga diplomacije, pogajanj in kompromisnega miru
Vojna posrka politične, čustvene, intelektualne in materialne vire, ki so nujno potrebni za boj proti podnebnim spremembam, degradaciji okolja in revščini. De facto vpletenost Nemčije v vojno deli družbo in še posebej tiste sektorje, ki so zavezani družbenemu napredku in družbeno-ekološki preobrazbi. Zavzemamo se, da nemška vlada nemudoma konča svojo vojno. Nemčija mora začeti z diplomatsko pobudo. K temu poziva večina prebivalstva. Potrebujemo premirje in začetek pogajanj, vključenih v večstranski okvir, ki vključuje sodelovanje ZN.
Sčasoma mora obstajati kompromisni mir, ki utira pot evropski mirovni arhitekturi, ki ustreza varnostnim interesom Ukrajine, Rusije in vseh strani v konfliktu ter omogoča mirno prihodnost naše celine.
Besedilo so napisali: Reiner Braun (International Peace Bureau), Claudia Haydt (Informacijski center o militarizaciji), Ralf Krämer (Socialistična levica v stranki Die Linke), Willi van Ooyen (Peace and Future Workshop Frankfurt), Christof Ostheimer (Federal Odbor za mir), Peter Wahl (Atac. Nemčija). Osebni podatki so zgolj informativni
