Avtor: Brian Trautman, Veterani za mir
V dneh po grozljivem napadu na nočni klub Pulse v Orlandu – enem najhujših množičnih streljanj v moderni zgodovini ZDA, ki je zahteval življenja 49 ljudi (50 štetje strelca) in pustil več kot 50 ranjenih – so se začeli kopičiti dokazi, da strelec je verjetno imel več motivov. Ti dokazi niso presenetljivi glede na to, kar so raziskave razkrile o izvoru nasilja, kar vključuje spoznanje, da večino ljudi, ki zagrešijo nasilna dejanja, vodi kompleksen, večplasten in prepleten niz dejavnikov. Osnovnih vzrokov za nasilje torej ni mogoče skrčiti na enega ali dva vira. Če se obrnem na kliše, svet ni črno-bel. Narava nasilja ni izjema in tudi naše individualno in kolektivno razumevanje nasilja ne sme biti izjema, če želimo učinkovito obravnavati in preprečevati vse oblike nasilja.
Vse bolj postaja jasno, da je bila ena od strelčevih domnevnih utemeljitev za zagrešitev morilskega divjanja intenzivna psihološka in čustvena bolečina zaradi njegove spolne usmerjenosti – katastrofalna mešanica globokega sramu, ponižanja in zagrenjenosti zaradi njegove morebitne čudnosti. Poleg njegovih navideznih queer nagnjenj je bilo nekaj omembe vrednih podrobnosti o strelčevem življenju, ki so bile izpuščene med številnimi razpravami o motivih: njegova zgodovina nasilja v družini, tako kot viktimizator kot priča temu v otroštvu; njegova zaposlitev pri G4S, enega največjih zasebnih varnostnih podjetij na svetu, za katerega je opravljal storitve, ki so vključevale zapor in trpinčenje mladoletnih prestopnikov; in njegovo navdušenje nad NYPD, ki jo je kot bodoči policist očitno oboževal. Poleg tega bi na podlagi pričevanja očividcev in znancev lahko na izbiro tarče vplival tudi rasizem. Še več, iz poročil vemo, da bi tako ideologije v ozadju kot grozodejstva tako imenovane »vojne proti terorizmu« pod vodstvom ZDA in terorističnih skupin, ki delujejo po vsem svetu, lahko prispevale k nepopisnemu dejanju strelca.
Vsi ti dejavniki, skupaj z dodatnimi, ki se bodo morda pojavili v prihodnjih dneh in tednih, so morda igrali vlogo pri strelčevem toksičnem razmišljanju in razdražljivosti ter na koncu pripeljali do pokola, ki se je zgodil tisto strašno noč. Zaradi teh in drugih razlogov napada v Orlandu ni mogoče razložiti z utrujenim in parohialnim refrenom, "sovražijo nas zaradi naših svoboščin,« ne glede na to, kako daleč bodo nekateri šli, da bi ljudi prepričali o njeni veljavnosti. Toda skoraj takoj po tem, ko je izbruhnila novica o tragediji v nočnem klubu, so se med drugim različni politični voditelji in člani korporativnih medijev začeli ukvarjati s selektivnim sovraštvom in nestrpnostjo do muslimanov. Niso postavljali vprašanj. Niso želeli odgovorov. Priročno so prezrli ali zavrnili verodostojne informacije o napadalčevem ozadju in se v svojem dogmatičnem razmišljanju avtomatično prepustili krivdi tako imenovanega »radikalnega« islama.
Tisti, ki bruhajo sovraštvo, zlasti ob nacionalni tragediji, le razkrijejo svojo nestrpnost, strahopetnost in slab značaj ter, hočeš nočeš, podžigajo nadaljnjo sovražnost do ranljivih manjšinskih skupin. Praktiki takšnega reakcionarnega razmišljanja se nagibajo k uporabi rdečega sleda priseljevanja in tujega »terorizma« za napredovanje lastnih ksenofobnih in šovinističnih načrtov. To malomarno in neodgovorno vedenje samo podžiga islamofobijo in zločine iz sovraštva proti muslimanom.
Demagogija in sejanje strahu o terorizmu in »Drugih« je izjemno dobičkonosno za več bilijonov dolarjev vredno vojno industrijo. Tragični incident v Orlandu bi se lahko izkazal za še eno priložnost za vojne dobičkarje, da še bolj obogatejo. Islamofobija in rasizem prodajata vojno. Nacionalni pogovor o homofobiji, nasilju v družini, varnostno-nadzorni državi in zaporniško-industrijskem kompleksu ne.
Nikoli ne bomo ustavili množičnega streljanja, če bomo še naprej krivili islam. Na žalost pa bodo vero verjetno še naprej tarča in izkoriščali maloumni ljudje za komuniciranje in širjenje protimuslimanskega, ultranacionalistična propaganda. Grozljivo nasilje je včasih storjeno v imenu islama, tako kot v imenu drugih verstev. Vendar zaradi tega religija nikakor ni kriva za to, ampak je islam namerno in vedno znova kriv za grešnega kozla.
Popolna neumnost je množična streljanja pripisovati islamu, še posebej, če poštena analiza teh incidentov ponudi nekaj konkretnih, čeprav zapletenih odgovorov glede patologije nasilja. Če bi šlo za obtoževanje ali prepoved določene demografske kategorije za odpravo množičnih streljanj, statistični podatki kažejo, da vera ne bi smela biti kandidat. Chris Churchill iz Albany Times Union je to dobro artikuliral v nedavnem stolpec: »…če pogledate dolg seznam nedavnih množičnih streljanj, si ne morete kaj, da ne bi ugotovili, da je povsem nepošteno temu imenovati problem muslimanov ali priseljencev… Veliko natančneje bi bilo, če bi temu rekli jezni in izolirani mladi moški problem. Pravzaprav, če je cilj končanje množičnih streljanj, bi bilo veliko bolj smiselno prepovedati vse moške, mlajše od 35 let, kot bi prepovedati muslimane.«
Ne samo, da problem množičnih streljanj še zdaleč ni zakoreninjen v veri, politika zvočnega nadzora orožja ponuja nekaj trdnih dokazov o preventivnih pristopih: stolpec, Nicholas Kristof, kolumnist s Pulitzerjevo nagrado za The New York Times, opozarja na dejstvo: »V zadnjih dveh desetletjih je bilo v Kanadi osem množičnih streljanj. Samo doslej v tem mesecu so imele Združene države že 20... Kanadsko prebivalstvo je 3.2-odstotno muslimansko, medtem ko je v Združenih državah približno 1 odstotek muslimanov - vendar Kanada nima pokolov, kot je bil ta, ki smo ga pravkar doživeli v gejevskem nočnem klubu v Orlandu na Floridi, ali tistega decembra v San Bernardinu v Kaliforniji ... Torej morda problem ni toliko v tem, da so muslimani brez nadzora, ampak da je orožje brez nadzora.« Vztrajati, da je problem islam, bi torej pomenilo razkriti bodisi globoko nevednost bodisi eksplicitni in virulentni rasizem v zvezi z vero.
Dobra novica je, da obstaja precejšnje število protivojnih ter mirovnih in pravičnih skupin, ki marljivo delajo na prepoznavanju in odpravljanju več in med seboj povezanih oblik nasilja, ki bi lahko vplivale na množično streljanje v Pulsu. The#VetsVsHate gibanje je en primer tega dela. #VetsVsHate so navdihnila prizadevanja, vključno z Veterani izzivajo islamofobijo kampanjo, nacionalno pobudo Veterani za mir začela v začetku tega leta v sodelovanju z Iraški veterani proti vojni (IVAW). Kampanja se skuša soočiti z verbalnimi in fizičnimi napadi na muslimane ter jih ustaviti. Skupaj z nenasilnim protestom na terenu/akcije državljanske nepokorščine proti vitriolu, ki je bil usmerjen proti muslimanom, so bili družbeni mediji sredstvo, prek katerega so veterani in zavezniki izražali svojo obrambo in solidarnost z muslimansko skupnostjo.
Kot organizacija, ki se posveča odpravi vojne in odpravi nasilja v vseh oblikah, da bi pomagala graditi pravičnejšo in mirnejšo prihodnost, je VFP verjela, da ima odgovornost sprostiti Izjava o množičnem streljanju v Orlandu. V izjavi med drugim piše: »Takšne tragedije pogosto vodijo ljudi k temu, da iščejo nekoga ali nekaj, kar bi lahko krivili. Veterani za mir zavračajo poskuse ohranjanja sovraštva proti LGBTQ in muslimanskim skupnostim. Prosimo vse, da se uprejo tej skušnjavi. Pozivamo vse ljudi, naj se zoperstavijo silam delitev in sovraštva ter se uprejo vsem oblikam sovraštva; in v tem času še posebej proti homofobiji, islamofobiji in protimuslimanskemu fanatizmu. Namesto tega se ponovno zavežimo delovanju v smeri sveta brez sovraštva in predsodkov.«
IVAW je izdal tudi a Izjava o napadu na Pulse, ki se dotika mnogih istih točk, ki so bile posredovane v izjavi VFP.
Veterani imajo edinstven pogled na različne načine, na katere se sovraštvo in nasilje razvijata in uničujeta življenja, saj so bili mnogi od njih pahnjeni v situacije, v katerih je bilo neizogibno in na polno. Veterani lahko z avtoriteto govorijo o tem, kako in zakaj lahko demonizacija in preganjanje »Drugih« povzročita nasilje in ga tudi povzročata. Pogosto si želijo deliti svoja spoznanja z vsemi, ki so jih pripravljeni poslušati in se učiti. Posledice pokola Pulse so se izkazale za enega takih trenutkov, ko veterani spregovorijo.
Spodaj so glasovi štirih veteranov, ki ponujajo svoje poglede na napad v nočnem klubu Pulse ter sovražno retoriko in igro obtoževanja, ki je sledila:
»Kadarkoli po svetu pride do streljanja ali bombardiranja, se kolektivna srca 1.7 milijarde muslimanov raztreščijo in izreče se zaskrbljena molitev »prosim, ne dovolite jim, da trdijo, da so islamski«. To je zato, ker vsi muslimani vedo, da načela islama razglašajo, da je nepravičen odvzem enega življenja enakovreden ubijanju celotnega človeštva pred Bogom, zlasti v tem času ramazana - ko je prepovedano celo prepirati se z druga oseba, veliko manj zagreši množično streljanje. Natančno tako vsak musliman na svetu ve, da je bil strelec iz Orlanda goljuf, katerega edini sistem verovanja sta bila nasilje in sovraštvo. Toda resnici na ljubo je po tej tragediji svet priča dobrodelnosti in dobroti muslimanov, ki darujejo kri (čeprav se postijo zaradi hrane in vode), prinašajo hrano tistim v stiski ali, kot npr. jaz, ki stojim z ramo ob rami s skupnostjo LGBTQ+ skozi solze v slovesnem bdenju spomina na čudovite duše, ki smo jih izgubili. Vemo, da naših sorodstvenih vezi manjšinskih skupnosti ne more in ne bo raztrgalo nasilje, ker naše vezi tvorita ljubezen in enotnost ter so večne.« –Nate Terani (veteran mornarice, član VFP in terenski organizator VCI iz Phoenixa)
»Hidžab. Allah. To so izrazi, na katere pomislimo, ko naletimo na besedo »musliman«. Ljudje tudi mislijo, da so "teroristi", kar je destruktiven način razmišljanja. Tako dogodki 9. septembra kot pokol v Orlandu so mnogim povzročili ogromno trpljenja. Vendar ne smemo pozabiti, da te tragedije prizadenejo tudi muslimansko skupnost. Ko se je zgodil 11. september, sem tako kot mnogi Američani rekli, da moramo iti tja in nekaj narediti glede tega. Vendar islama nisem razumel. Na koncu sem srečal človeka, ki je želel ljudem, ki tega niso vedeli, razložiti islamska prepričanja in odpraviti prepričanje, da so vsi muslimani hudobni. Od takrat se nisem nikoli ozrl nazaj in celo v marincih (čeprav nisem bil nikoli razporejen) sem se zavzel za naše brate in sestre, med katerimi so bili nekateri muslimani. Na misel mi prideta dva citata: "Tisti, ki se ne učijo iz zgodovine, so obsojeni, da jo ponavljajo" (Santayana) in "Oko za oko naredi ves svet slep" (Gandhi). Znanje je moč in če ne razumemo islama, se moramo izobraževati, da preženemo islamofobijo.« –Renee Whitfield (veteran marinarjev, podpornik #VetsVsHate)
»Kot Latino. Muslimanka. Veteran. Potreben je resen pogovor, da bi razpravljali o načinih, na katere so strupena moškost, militarizem, homofobija in islamofobija prispevali k streljanju v Orlandu, kakor tudi za pomoč pri oblikovanju pripovedi ameriških medijev in držanja ameriških politikov. Živimo v družbi, ki je homofobna, heteroseksistična in diskriminatorna do marginaliziranih ljudi. V skupnostih po ZDA se tako otroci kot odrasli učijo ohranjati zatiralsko vedenje do skupnosti LGBT+. Homofobija, kot je islamofobija, je lahko posledica strahu, a tudi prezira.” –Ramon Mejia (veteran marinarjev, član IVAW, terenski organizator VCI s sedežem v Teksasu)
»Že dolgo nazaj sem si zadal, da ne bom redno gledal novic, poslušal radia ali bral časopisa. Zdelo se je, kot bi zaužil strup. Obstoj v naši družbi – včasih – se mi zdi enak; naval verbalnih žalitev ali strmenje neizrečene sodbe. Bila je dolga pot spoznanja, da moj obstoj ni zadrega, da barva moje kože ni neka napaka, da koga ljubim ni "greh in grem v pekel" ali da moj priimek ne jamči, da izločiti in označiti. Ko stopim iz svojega doma, se moram čustveno in duhovno pripraviti na soočenje s »svetom«. Vem, da bom naletel na posameznike, ki verjamejo v to, kar jim dajejo mainstream množični mediji: v pripravljene povzetke, sestavljene iz laži in strahu ter vnaprej zapakiranih sodb sovraštva. Ko se neposredno (ali posredno) soočim z nekom, ki vame sproži svoj strup, se moram večkrat potruditi, da ne zrcalim njegovega vedenja, da ne bi tej osebi dokazal, da je resnično tisto, kar ji je nahranil medijski stroj. Verjamem, da smo vsi resnično povezani. Priznam, s tem prepričanjem se borim, ko naletim na strah in sovraštvo drugega. Ne glede na to, ali v tistem trenutku ali pozneje, obstaja globoko zavedanje, da sta njihova jeza in sovraštvo simptom negotovosti in nemoči, ki se širita po duhu mnogih v naši državi. Moja odgovornost je zagotoviti, da moje potovanje in aktivizem ostaneta pristna in tekoča, zakoreninjena v duhovni povezanosti.” –Monique Salhab (veteranka zračnih sil in vojske, članica upravnega odbora VFP)
Če bi več ljudi v ZDA, zlasti naših zakonodajalcev, resnično prisluhnilo in resno vzelo glasove, kot so zgoraj navedeni, bi morda lahko naredili pomembne korake pri zajezitvi vrste nasilja, ki je nazadnje vzelo toliko nedolžnih življenj in uničilo toliko družin teden v Orlandu. Sovražna retorika in protimuslimanska čustva nas ne bodo uspela približati ustavitvi nasilja. Vendar pa bo še naprej gojila sovražnost in razjedala ustavo. To je nesprejemljivo in proti temu se je treba zoperstaviti s posameznimi in skupnimi prizadevanji za rast raznolikosti, vključenosti in enakosti ter za zagotovitev državljanskih in človekovih pravic za vse ljudi, tako doma kot v tujini.
