Španski volivci so se po bombnih napadih v Madridu leta 2004 obrnili proti sedanji konservativni stranki.
Avtor Sam Husseini, 5. junij 2017
Ponovno je objavljen junij 5, 2017 iz Nation.
Premierka Theresa May govori pred Downing Streetom 10 po napadu, v katerem je bilo ubitih sedem ljudi in več deset ranjenih, 4. junija 2017. (Reuters / Hannah McKay)
On 11. marca 2004, le nekaj dni pred kritičnimi volitvami, je na štirih primestnih vlakih v Madridu eksplodirala serija skoraj sočasnih bomb, ki so ubile več kot 190 ljudi. Pred bombardiranjem je Socialistična stranka (PSOE) v anketah zaostajala približno pet točk, a je na koncu zmagala za pet točk. Stranka je obljubila, da bo Španija v primeru zmage na volitvah v šestih mesecih pobegnila iz Iraka. To se je zgodilo že po petih. Od takrat ne najdem nobenih dokazov o kakršnem koli terorizmu, povezanem z Bližnjim vzhodom, v Španiji, čeprav je očitno prišlo do zapletov.
Ta zgodovina lahko ponudi kritično lekcijo Veliki Britaniji zdaj, le nekaj dni pred volitvami po seriji napadov blizu London Bridgea. Aktualna premierka Theresa May je podprla tako rekoč vsako vojno, v kateri je sodelovala Britanija. Nasprotno pa je vodja laburistov Jeremy Corbyn kritiziral tako rekoč vsako vojno.
Razmere v Španiji je zaostrila sedanja vlada Joséja Maríe Aznarja (zdaj direktorja News Corporation Ruperta Murdocha), ki je za napad okrivila baskovsko skupino ETA. Ta poteza je zagotovo izkristalizirala gnus javnosti nad vlado. Toda zakaj je vlada sploh lagala o vpletenosti ETA? Ocenilo je – verjetno pravilno – da bi bilo špansko ljudstvo besno, ker je bilo v Madridu prelite toliko krvi v maščevanje za špansko vpletenost v invazijo na Irak, ki je bila že tako zelo nepriljubljena.
Primerjajte pot, ki jo je ubrala Španija, s potjo Francije, ki je prvotno kritizirala invazijo na Irak. Od takrat je Francija postala bolj intervencionistična, zlasti v Siriji, nekdanji francoski koloniji. Prav tako je v zadnjih letih postala veliko bolj tarča terorizma v imenu islama.
Omeniti velja, da je bila medsebojna povezava med napadi v Madridu leta 2004 in volitvami bodisi prezrta bodisi popolnoma napačno predstavljena. Lansko leto, po masakru v Orlandu, ki ga je izvedel Omar Mateen, je v razpravi o tem, kako bi ta napad lahko vplival na ameriške volitve, Dina Temple-Raston, »protiteroristična dopisnica« NPR, natančno obrnila očitno lekcijo iz Madrida. Trdila je, da je po napadu v Madridu "zmagala bolj konservativna stranka." NPR ni hotel ponuditi popravka za to nesramna laž.
Izvolitev Corbynove vlade seveda ne zagotavlja konca terorističnih napadov v Veliki Britaniji. Prvič, ni jasno, ali se bo Corbyn zavzemal za mir in neintervencionistično držo. V zadnjem času se zdi, da se distancira od prejšnjih stališč, kot je izstop iz Nata. Medtem ko se je socialistična stranka v Španiji zavezala, da se bo umaknila iz Iraka, laburistični manifest ne vsebuje takšne izrecne zaveze.
Theresa May pa je podpirala intervencionistične politike, ki so pomagale ustvariti pogoje za radikalizacijo. Natančneje, medtem ko je bila Mayeva notranja ministrica, je Združeno kraljestvo dovolilo skrajnežem iz Libijske islamske bojne skupine (katere član je bil bombnik iz Manchestra), da prosto potujejo v Libijo, da bi ubili Moamerja Gadafija (glej John Pilger pri Novice konzorcija, Paul Mason pri Guardianin Max Blumenthal pri Alternet). To je točka, ki jo je Corbyn izpostavil z manj specifičnimi, a opaznimi izrazi: "Številni strokovnjaki so opozorili na povezave med vojnami, ki jih je naša vlada podpirala ali se je bojevala v drugih državah, in terorizmom tukaj doma." Dodal je tudi: "Potrebujemo nekaj težkih pogovorov, začenši s Savdsko Arabijo in drugimi zalivskimi državami, ki so financirale in spodbujale ekstremistično ideologijo."