Mirovni pogovori v Turčiji, marec 2022. Avtor fotografije: Murat Cetin Muhurdar / tiskovna služba turškega predsednika / AFP
Medea Benjamin & Nicolas JS Davies, World BEYOND WarSeptember 6, 2022
Pred šestimi meseci je Rusija napadla Ukrajino. ZDA, Nato in Evropska unija (EU) so se zavili v ukrajinsko zastavo, odšteli milijarde za pošiljke orožja in uvedli drakonske sankcije, s katerimi naj bi Rusijo strogo kaznovali za njeno agresijo.
Od takrat prebivalci Ukrajine plačujejo ceno za to vojno, ki si je le malo njihovih podpornikov na Zahodu sploh ne more predstavljati. Vojne ne potekajo po scenarijih in Rusija, Ukrajina, ZDA, Nato in Evropska unija so naletele na nepričakovane neuspehe.
Zahodne sankcije so imele mešane rezultate, saj so tako Evropi kot Rusiji povzročile resno gospodarsko škodo, medtem ko sta invazija in odziv Zahoda nanjo skupaj sprožila prehransko krizo na svetovnem jugu. Ko se bliža zima, grozi možnost nadaljnjih šestih mesecev vojne in sankcij, da bo Evropo pahnila v resno energetsko krizo, revnejše države pa v lakoto. Zato je v interesu vseh vpletenih, da nujno ponovno ocenijo možnosti za končanje tega dolgotrajnega konflikta.
Za tiste, ki pravijo, da so pogajanja nemogoča, moramo pogledati samo pogovore, ki so potekali v prvem mesecu po ruski invaziji, ko sta se Rusija in Ukrajina začasno dogovorili o mirovni načrt v petnajstih točkah v pogovorih ob posredovanju Turčije. Treba je bilo še doreči podrobnosti, a okvir in politična volja sta bila.
Rusija se je bila pripravljena umakniti iz celotne Ukrajine, razen s Krima in samooklicanih republik v Donbasu. Ukrajina se je bila pripravljena odpovedati prihodnjemu članstvu v Natu in sprejeti položaj nevtralnosti med Rusijo in Natom.
Dogovorjeni okvir je predvideval politične tranzicije na Krimu in Donbasu, ki bi jih obe strani sprejeli in priznali na podlagi samoodločbe prebivalcev teh regij. Prihodnjo varnost Ukrajine naj bi zagotavljala skupina drugih držav, vendar Ukrajina na svojem ozemlju ne bi gostila tujih vojaških baz.
27. marca je predsednik Zelenskyy povedal nacionalni TV občinstvo, "Naš cilj je očiten - mir in čimprejšnja vzpostavitev normalnega življenja v naši rodni državi." Svoje "rdeče črte" za pogajanja je postavil na TV, da bi svoje ljudi pomiril, da ne bo preveč popuščal, in jim obljubil referendum o sporazumu o nevtralnosti, preden bo začel veljati.
Tako zgodnji uspeh za mirovno pobudo je bil brez presenečenja strokovnjakom za reševanje konfliktov. Najboljša možnost za mirovno rešitev s pogajanji je na splošno v prvih mesecih vojne. Vsak mesec, ko divja vojna, ponuja manj možnosti za mir, saj vsaka stran poudarja grozodejstva druge, sovražnost se utrdi in položaji se utrdijo.
Opustitev te zgodnje mirovne pobude je ena največjih tragedij tega konflikta, celoten obseg te tragedije pa bo postal jasen šele čez čas, ko bo divjala vojna in se kopičile njene strašne posledice.
Ukrajinski in turški viri so razkrili, da sta vladi Združenega kraljestva in ZDA odigrali odločilno vlogo pri onemogočanju teh zgodnjih obetov za mir. Med "presenečenim obiskom" britanskega premierja Borisa Johnsona v Kijevu 9. je menda povedal Premier Zelenskyy je dejal, da je Združeno kraljestvo "v tem na dolgi rok", da ne bo pogodbenica nobenega sporazuma med Rusijo in Ukrajino in da je "kolektivni Zahod" videl priložnost, da "pritisne" na Rusijo in je odločen, da bo največ tega.
Enako sporočilo je ponovil ameriški obrambni minister Austin, ki je 25. aprila sledil Johnsonu v Kijevu in dal jasno vedeti, da ZDA in Nato ne poskušata več samo pomagati Ukrajini, da se brani, ampak sta zdaj zavezana uporabi vojne za "oslabitev" Rusija. turški diplomati je upokojenemu britanskemu diplomatu Craigu Murrayju dejal, da so ta sporočila ZDA in Združenega kraljestva uničila njuna sicer obetavna prizadevanja za posredovanje pri prekinitvi ognja in diplomatski rešitvi.
Kot odgovor na invazijo je velik del javnosti v zahodnih državah sprejel moralni imperativ podpore Ukrajini kot žrtvi ruske agresije. Toda odločitev ameriške in britanske vlade, da prekineta mirovna pogajanja in podaljšata vojno, z vso grozo, bolečino in bedo, ki jo prinaša za ljudi v Ukrajini, ni bila niti pojasnjena javnosti niti potrjena s konsenzom držav Nata . Johnson je trdil, da govori za "kolektivni Zahod", toda maja so voditelji Francije, Nemčije in Italije dali javne izjave, ki so bile v nasprotju z njegovo trditvijo.
Francoski predsednik Emmanuel Macron je 9. maja nagovoril Evropski parlament razglasil, "Nismo v vojni z Rusijo," in da je dolžnost Evrope "stati ob strani Ukrajine, da bi dosegli premirje, nato zgradili mir."
Srečanje s predsednikom Bidnom v Beli hiši 10. maja, italijanski premier Mario Draghi povedal novinarjem, »Ljudje ... želijo razmišljati o možnosti prekinitve ognja in ponovnega začetka nekaterih verodostojnih pogajanj. To je trenutno stanje. Mislim, da moramo temeljito razmisliti, kako se tega lotiti.«
Po telefonskem pogovoru s predsednikom Putinom 13. maja je nemški kancler Olaf Scholz tvitnil, da je povedal Putin, "V Ukrajini mora biti prekinitev ognja čim prej."
Toda ameriški in britanski uradniki so pogovore o ponovnih mirovnih pogajanjih še naprej prelivali s hladno vodo. Zdi se, da je sprememba politike v aprilu vključevala zavezo Zelenskega, da je Ukrajina, tako kot Združeno kraljestvo in ZDA, »dolgoročno v tem« in se bo borila, morda še več let, v zameno za obljubo več deset milijard dolarjev za pošiljke orožja, vojaško usposabljanje, satelitske obveščevalne podatke in zahodne tajne operacije.
Ko so posledice tega usodnega sporazuma postale jasnejše, so se začela pojavljati nesoglasja, celo znotraj poslovnega in medijskega establišmenta ZDA. 19. maja, prav na dan, ko je kongres dodelil 40 milijard dolarjev za Ukrajino, vključno z 19 milijardami dolarjev za nove pošiljke orožja, brez enega samega demokratskega glasovanja proti, O New York Times uredniški odbor napisal a glavni urednik z naslovom "Vojna v Ukrajini se zapleta, Amerika pa ni pripravljena."
O Krat postavljal resna neodgovorjena vprašanja o ciljih ZDA v Ukrajini in skušal obuditi nerealna pričakovanja, ki so nastala s tremi meseci enostranske zahodne propagande, nenazadnje na svojih straneh. Upravni odbor je priznal: »Odločilna vojaška zmaga Ukrajine nad Rusijo, v kateri bo Ukrajina ponovno pridobila vse ozemlje, ki si ga je Rusija prilastila od leta 2014, ni realen cilj.… Nerealna pričakovanja bi lahko [ZDA in Nato] potegnila še globlje v drago , dolgotrajna vojna.”
Pred kratkim je bojni jastreb Henry Kissinger javno postavil pod vprašaj celotno ameriško politiko oživljanja hladne vojne z Rusijo in Kitajsko ter odsotnost jasnega namena ali konca igre razen tretje svetovne vojne. "Smo na robu vojne z Rusijo in Kitajsko glede vprašanj, ki smo jih delno ustvarili, brez kakršnega koli koncepta, kako se bo to končalo ali do česa naj bi pripeljalo," je povedal Kissinger O Wall Street Journal.
Ameriški voditelji so povečali nevarnost, ki jo Rusija predstavlja za svoje sosede in Zahod, in jo namerno obravnavali kot sovražnika, s katerim bi bila diplomacija ali sodelovanje zaman, namesto kot sosedo, ki vzbuja razumljivo obrambno zaskrbljenost zaradi širitve Nata in njegovega postopnega obkrožanja s strani ZDA in zavezniške vojaške sile.
Daleč od cilja odvrniti Rusijo od nevarnih ali destabilizirajočih dejanj, zaporedni administraciji obeh strani sta iskali vsa razpoložljiva sredstva za "prekomerna raztegnjenost in neuravnoteženost" Rusija ves čas zavaja ameriško javnost, da podpira vedno hujši in nepredstavljivo nevaren konflikt med našima državama, ki imata skupaj več kot 90 % svetovnega jedrskega orožja.
Po šestih mesecih posredniške vojne ZDA in Nata z Rusijo v Ukrajini smo na razpotju. Nadaljnja eskalacija bi morala biti nepredstavljiva, a prav tako bi morala biti dolga vojna neskončnih uničujočih topniških baraž ter brutalnih urbanih in okopovskih vojn, ki počasi in mučno uničujejo Ukrajino in vsak dan ubijajo na stotine Ukrajincev.
Edina realistična alternativa temu neskončnemu pokolu je vrnitev k mirovnim pogajanjem, da se spopadi končajo, najdejo razumne politične rešitve za politične delitve Ukrajine in poišče miren okvir za temeljno geopolitično tekmovanje med Združenimi državami, Rusijo in Kitajsko.
Kampanje za demonizacijo, grožnje in pritisk na naše sovražnike lahko služijo samo utrjevanju sovražnosti in pripravljajo temelje za vojno. Ljudje dobre volje lahko premostijo tudi najbolj zakoreninjene delitve in presežejo eksistencialne nevarnosti, če so le pripravljeni govoriti – in poslušati – svoje nasprotnike.
Medea Benjamin in Nicolas JS Davies sta avtorja Vojna v Ukrajini: Osmišljanje nesmiselnega konflikta, ki bo na voljo pri OR Books oktobra/novembra 2022.
Medea Benjamin je soustanoviteljica CODEPINK za mirin avtor več knjig, tudi Znotraj Irana: prava zgodovina in politika Islamske republike Iran.
Nicolas JS Davies je neodvisni novinar, raziskovalec pri CODEPINK-u in avtor Kri na naših rokah: ameriška invazija in uničenje Iraka.
