Spoštovani gospod predsednik,
Pred petinštiridesetimi leti sem bil obsojen zaradi kršitve Zakona o selektivni službi. Nekaj časa kasneje sem po opravljenem pogojnem izpitu in diplomi na pravni fakulteti prejel pismo predsednika Carterja, ki me je povabilo, naj zaprosim za predsedniško pomilostitev. Takrat je bila ta priložnost dana vsem tistim, ki so bili obsojeni zaradi kršitev zakona o selektivni službi.
Toda v mojem primeru je bila ponudba napaka. Pravzaprav sem bil obsojen zaradi kršitve Zakona o selektivni službi, vendar ne zaradi zavrnitve uvajanja v oborožene službe ali zavrnitve registracije za osnutek. Moje prepričanje je bilo, da sem skupaj z nekaterimi drugimi poskušal ukrasti datoteke iz selektivne službe iz urada osnutka odbora, zlasti, da bi ukradel vse datoteke 1-A, to je datoteke tistih mladih moških, ki so bili takoj sproženi.
V odgovor na vabilo za prošnjo za pomilostitev sem predsedniku Carterju napisal pismo, v katerem sem mu rekel, da mislim, da je storil napako. Napisal sem, da se mi zdi zmeden - da bi vlada morala zaprositi za pomilostitev, ne obratno. In takrat nisem bil pripravljen ponuditi pomilostitvi svoji vladi.
Predsednika nisem slišal.
No, zdaj sem starejši in sem iz več razlogov premislil. Prvič, ne bi rad umrl, če bi držal to zamero, ki jo držim že skoraj pol stoletja.
Drugič, v zadnjih nekaj letih sem slišal številne pogovore, nekaj filmov in nekaj branja o odpuščanju tistim, ki so odgovorni za genocide, množična grozodejstva in velike kršitve človekovih pravic. Pogosto so mi dali veliko za razmišljanje.
Tretjič, zaradi vašega obiska konec lanskega leta v zvezni zavod El Reno. To je bil tisti zapor, v katerem sem začel služiti petletno kazen v novembru 1971. Takrat se je imenoval Zvezni prenovitelj El Reno. Presenečen sem bil, da ste vi prvi predsednik, ki je kdaj obiskal zvezni zapor. Vaš obisk mi je pokazal, da se zavedate, da so naše življenjske izkušnje enako zlahka zamenjane s tistimi, ki so veliko manj srečne, vendar za nesreče, ki so pogosto zunaj našega nadzora.
Zato sem se odločil, da bi bilo primerno, da vas kot posameznika povabim, kot ameriškega vladnega uradnika, ki je najbolj odgovoren za našo zunanjo politiko, da se obrnete na mene za pomilostitev, ki je v času izmenjavo pisem s predsednikom Carterjem.
Zdaj še nikoli nisem prosil za prošnjo za pomilostitev, zato nimam obrazcev, ki bi jih izpolnili. Mislim pa, da bi zadostovala preprosta izjava, zakaj bi bilo treba ameriški vladi odpustiti njena dejanja po vsej jugovzhodni Aziji v teh nekaj desetletjih po drugi svetovni vojni. Pomagalo bi sklicevanje na določena kazniva dejanja. Ne nameravam dati odeje, predsednik Nixon, oprostite za vse, kar je ali je morda storila moja vlada. Držimo se prekrškov, za katere vemo.
Vedeti morate tudi, da bi bilo to odpuščanje, če bi bilo odobreno, prišlo samo od mene. Nimam pooblastila, da bi govoril v imenu drugih, ki so jih ZDA prizadele - bodisi v ameriških oboroženih silah ali v ameriških zaporih ali milijone Vietnamcev, Laočanov in Kambodžancev, ki so bili prizadeti zaradi naših zločinov.
Mogoče pa je na področju pomilostitev podobna beseda, da če rešiš eno življenje, rešiš ves svet. Mogoče, če prejmete pomilostitev od ene same osebe, od mene, vam lahko prinese tolažbo, enakovredno pomilostitvi vseh ustreznih strani, če ne celo ves svet.
Obveščamo vas tudi, da se ta pomilost ne nanaša na novejše ZDA
kazniva dejanja, od katerih so nekateri, na primer neuspeh pri iskanju odgovornosti za mučenje, ki so ga zagrešile ZDA, bolj neposredno vpleteni v vas, gospod predsednik.
Upam, da boste močno razmislili o sprejetju tega vabila in zaprosili za pomilostitev za zločine naše vlade. Prepričajte se, da bodo za razliko od katerega koli kandidata za vrhovno sodišče vaša prošnja obravnavana takoj in takoj. Zagotovo lahko pričakujete od mene odgovor pred koncem mandata.
Veselim se vaših odzivov in žal mi je, da sem vzel toliko časa, da vam pošljem to povabilo.
S spoštovanjem,
Chuck Turchick
Minneapolis, Minnesota
BOP # 36784-115
