Še več protiruske histerije iz New York Timesa

Avtor Richard E. Rubenstein, World BEYOND WarFebruar 27, 2024

Objavlja tudi CounterPunch

Putin je neusmiljen avtokrat, toda mediji znova napačno razumejo "rusko grožnjo".

Malo nazaj sem izzval skupino podiplomskih študentov, da najdejo en članek v New York Times napisanih v zadnjih petih letih, ki so kaj dobrega povedali o Rusiji. Njihova obsežna raziskava je odkrila en članek, objavljen leta 2021, ki opisuje ugodne učinke globalnega segrevanja na hladne države. Prispevek je imel naslov "Kako Rusija unovčuje podnebne spremembe." Razen tega časopisov precejšen kader strokovnjakov za Rusijo ni poročal tako rekoč ničesar o najbolj naseljeni državi v Evropi, razen zgodb, ki so Vladimirja Putina in Rusko federacijo predstavljale kot spletkarje, pokvarjene in nesposobne vladarje, vmešavalce v volitve drugih držav, brutalne zatiralce svojih lastnih držav. ljudi in agresivnih ekspanzionistov, ki ogrožajo neodvisnost in svobodo vseh drugih.

Ni treba biti občudovalec gospoda Putina ali njegovega desničarskega režima, da bi menil, da je to poročanje tako neuravnoteženo in rusofobično, da pomeni obliko vojnega hujskanja. Razmislite o nedavnem članku Davida Sangerja in Stevena Erlangerja z naslovom "Resnost Putinovih groženj prihaja v Evropo." Vredno je preučiti, kako tovrstno novinarstvo deluje.

Zgodba se začne (in v mnogih pogledih konča) z navedbo domneve o zlobnih motivih Rusije kot dejstva. Po poročanju novinarjev je imel Putin "sporočilo" za zahodne voditelje, zbrane na konferenci v Münchnu. Sporočilo: "Nič, kar so storili do zdaj - sankcije, obsodbe, poskusi zajezitve - ne bi spremenilo njegovih namenov, da poruši sedanji svetovni red."

Za to »sporočilo« ni navedenih nobenih dokazov, ker ne obstaja, razen kot metafora. Predpostavka avtorjev je, da je Putin prirojeni agresor, zato sta ruska invazija na Ukrajino in poskus uveljavitve nadzora nad rusko govorečima provincama Doneck in Lugansk zelo verjetno uvod v nadaljnjo agresijo na druge evropske države. Vir, naveden za ta sklep, je generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg, ki se je »večkrat skliceval na nedavne zaključke obveščevalnih služb, da bi gospod Putin čez tri do pet let morda poskušal preizkusiti verodostojnost Nata z napadom na eno od držav na mejah Rusije, najverjetneje na majhen baltski narod."

Če se zaradi tega stavka ne popraskate po glavi, niste pozorni. Kakšni "zaključki obveščevalnih služb" napovedujejo možen napad velike sile v "treh do petih letih"? Kako zanesljiva je tovrstna napoved? Zakaj bi Rusija tako napadla članico Nata – zgolj zato, da bi "preizkusila verodostojnost Nata"? Ali ne bi razumeli, da bi napad na »majhen baltski narod« aktiviral celotno zavezništvo? In zakaj, o zakaj, bi Krat novinarji sprejemajo in citirajo te domišljijske špekulacije, ne da bi vprašali Jensa Stoltenberga, znanega jastreba in zagovornika širitve Nata, da dokaže svoj prav?

Pravzaprav ni nobenih dokazov, da Rusi načrtujejo takšno akcijo, niti ni nobenega razloga, da bi to storili. Putin je ukrepal proti Ukrajini šele potem, ko je bila njena izvoljena proruska vlada strmoglavljena leta 2014 v uporu, ki ga je podpiral Zahod, ko so ZDA in Nato objavili svojo namero, da državo vključijo v Nato, je v rusko govorečih vzhodnih provincah izbruhnila državljanska vojna in Združene države so razglasile, da je ruski predlog za pogajanja o zaznanih grožnjah njenim vitalnim varnostnim interesom "neuporaben". Ker so v vojni v Ukrajini izgubili več kot 45,000 vojakov, je zamisel, da bi ruski voditelji pomislili napasti obstoječo članico Nata, kot je Latvija, Litva ali Poljska, in s tem napovedati vojno vsem drugim članicam, vključno z ZDA, nesmiselna.

Toda predpostavke, ne glede na to, kako nesmiselne so, od svojih avtorjev zahtevajo, da predložijo neke vrste dokaze, če želijo, da veljajo za minimalno verodostojne. Gospoda Sanger in Erlander torej ponujata tri podatke, ki naj bi bili dokazni. Prvič, ugotavljajo, da je "Rusija dosegla svojo prvo večjo pridobitev v Ukrajini v skoraj enem letu, ko je zavzela uničeno mesto Avdiivka, za veliko človeško ceno za obe strani." Nato pripomnijo, da je "sumljiva smrt Alekseja A. Navalnega v oddaljenem arktičnem zaporu še bolj jasno pokazala, da gospod Putin ne bo toleriral nobenega nasprotovanja, ko se približujejo volitve." Nazadnje se sklicujejo na odkritje ZDA, da je »g. Putin morda namerava postaviti jedrsko orožje v vesolje« – protisatelitsko orožje, ki bi lahko »izbrisalo vezivna tkiva globalnih komunikacij«.

Vau! So ti Rusi slabi fantje ali kaj? Toda opazite, kako obtožbe, tudi če so resnične, ne ustvarijo niti kančka agresivnih namenov do Evrope.

Rusi zmagujejo v vojni v Ukrajini. Da, tako je že od takrat, ko ukrajinska »protiofenziva« poleti 2023, ki je bila zelo razburjena, ni dosegla svojih ciljev. Toda ali pridobitve Rusije v regiji Donbas pomenijo, da bodo napadli sam Kijev ali napadli katero drugo državo? Očitno ne. Zadnja stvar, ki si jo Putin in njegovi kolegi želijo, je še ena velika vojna. Medtem ko Bidnov režim za padec Avdiivke krivi kongres in domnevno pomanjkanje streliva – vaja iz zgodovinske fikcije – Krat novinarji še naprej širijo paranoično predstavo, da je Putin neozdravljiv megaloman, ki preprosto ne more prenehati z agresijo. Ves ta hrup je namenjen odvračanju pozornosti od potrebe po dogovorjeni rešitvi, ki priznava neodvisnost in pravico Ukrajine, da se pridruži EU, ter neodvisnost in pravico vzhodnih provinc, da se pridružijo Ruski federaciji.

Putin je odgovoren za smrt Aleksa Navalnega. Še enkrat, to je res, vendar nepomembno za obravnavano temo. Ne glede na to, ali so imeli ruski agenti kaj opraviti z zastrupitvijo Navalnega leta 2020 ali ne, mu je režim sodil na podlagi izmišljenih obtožb in ga zaprl v kolonijo ob polarnem krogu, kjer je umrl v starosti 47 let. To je bila tragedija, a ni veliko presenečenje. S kratko izjemo režima Gorbačova (1985-1991) so ruski vladarji od carjev dalje pogosto preganjali domače disidente in Putinova vlada ni izjema. Toda to ne predstavlja grožnje za Evropo, razen če je nekdo neokonzervativec ideolog, ki poskuša zgraditi boj neohladne vojne med "demokratičnimi" in "avtoritarnimi" bloki.

Prosim, prihranite nam vračanje k politični teologiji Whitakerja Chambersa in bratov Dulles! Zamisel, da je Putin nekakšen hitlerjev ali napoleonski pustolovec z mesijanskim kompleksom, se morda zdi prepričljiva nekaterim neokonzervanšem iz ZDA in Nata, vendar večina razumnih ljudi razume, da je to fantazija, polna pristranskosti.

Rusija namerava v vesolje poslati jedrsko protisatelitsko orožje. Lahko bi bilo . . . ampak novinarji iz Krat in drugi časopisi uspejo objaviti to obtožbo vodje ameriške nacionalne varnosti Johna Kirbyja, ne da bi zahtevali dokaz ali vprašali, zakaj bi ruski voditelji razmišljali o tem. Kar zadeva dokaze, so domnevni dokazi za domnevni načrt seveda »zaupni«. Kar zadeva motiv, ali bi lahko bilo, da ZDA uporabljajo nekatere od svojih več kot 300 vojaških satelitov za posredovanje obveščevalnih podatkov o premikih ruskih čet ukrajinski vojski, ki jih nato uporabi za ubijanje ruskih bojevnikov? Toda v teh poročilih ni razprave o možnih motivih. Takšna razprava tudi ni potrebna, če sprejmemo idejo, da Putin napada, ker je agresor. Navsezadnje nima smisla spraševati, zakaj je hudič hudič.

Če povzamemo: »dokazi« za slabe namene do Evrope s strani Rusov se skrčijo na domnevo o zlobni naravi njihovega voditelja. Posebej opazna je odsotnost kakršnega koli drugega vezivnega tkiva, ki povezuje tri elemente, ki naj bi ustvarjali rusko grožnjo. Zmaga pri Avdiiviki, smrt Navalnega in domnevni načrt protisatelitskega orožja so nepovezane informacije ali špekulacije, vendar je namen njihovega zaporedja (v tonu resne zaskrbljenosti) poslati sporočilo, da »Rusi prihajajo! Obkrožite vagone!«

Zaradi vsega tega se človek vpraša, kaj za New York Times meni, da je "odgovorno novinarstvo". Kopičenje nepovezanih informacij, predstavljenih kot dokaz nedokazljive motivacije, je eden najstarejših propagandnih trikov v knjigah. Ali ni že čas, da se novinarji naučijo biti neodvisni poročevalci in tolmači novic, namesto da bi bili suženjski glasniki provojnih politikov in korporacij? Tu sem se osredotočil na novinarje za Krat, vendar so televizijski in radijski novinarji, če sploh kaj, manj nagnjeni k kritičnemu razmišljanju o takih obtožbah kot njihovi tiskani kolegi. Ne glede na to, ali je tema Putinova Rusija, Kitajska ali Iran, je neizpodbitna, nedokazana predpostavka vedno, da bo neki demonsko agresivni nasprotnik pojedel naše kosilo.

Težava s tem pristopom, mora biti jasno, ni le v tem, da ustvarja pretiran občutek grožnje, ampak tudi v tem, da ustvarja pretiran psevdo-obrambni odziv. Ker jim ni uspelo absorbirati Ukrajine, kot je NATO grozil že leta 2008, se članice te organizacije zdaj oborožujejo do zob, da bi »odvrnile« neobstoječo rusko grožnjo Evropi. Ali bi to ponovno oborožitev, skupaj z zavračanjem pogajanj o varnostnih vprašanjih, lahko obravnavali kot resno grožnjo Rusije? Vsekakor! In tako se lahko začetno pretiravanje z grožnjo konča tako, da povzroči resnično grožnjo in zelo verjetno tudi pravo vojno.

V takšnih trenutkih lahko le upamo, da bo nekaj zdravih voditeljev, ki jih podpira javnost, utrujena od hujskaške retorike in nepotrebnega ubijanja, ustavilo šovinistične domneve o bistveni nedolžnosti naše strani in bistveni agresivnosti druge strani. Ker te predpostavke ustvarjajo milijarde dolarjev dobička za vojaško-industrijske korporacije, ne pomeni, da jih je enostavno iztrebiti. Kljub temu lahko zahtevamo, da novinarji, ki bi se morali bolje spoznati, nehajo razmetavati s temi lažmi in pretiravanji – in čedalje več državljanov z bistrimi očmi bo reklo: "Amen!"