Kathy Kelly
Kabul – Visok, suh, vesel in samozavesten Esmatullah zlahka vključi svoje mlade učence v Street Kids School, projekt Kabulove šole. "Afganistanski mirovni prostovoljci," protivojna skupnost s poudarkom na služenju revnim. Esmatullah otroke delavce uči brati. Počuti se še posebej motiviranega za poučevanje na Street Kids School, ker, kot pravi, »sem bil nekoč eden od teh otrok«. Esmatullah je začel delati, da bi preživljal svojo družino, ko je bil star 9 let. Zdaj, pri 18 letih, nadoknadi zamujeno: prišel je v deseti razred, ponosen je, da se je dovolj dobro naučil angleško, da lahko poučuje tečaj na lokalni akademiji, in ve, da njegova družina ceni njegovo predano in trdo delo.
Ko je imel Esmatullah devet let, so talibani prišli v njegovo hišo in iskali njegovega starejšega brata. Esmatullahov oče ni želel razkriti informacij, ki so jih želeli. Talibani so njegovega očeta nato mučili tako, da so ga tako močno pretepli po nogah, da od takrat ni nikoli več hodil. Esmatullahov oče, zdaj star 48 let, se nikoli ni naučil brati ali pisati; služb zanj ni. V zadnjem desetletju je bil Esmatullah glavni hranilec družine, saj je pri devetih letih začel delati v mehanični delavnici. V šolo je hodil v zgodnjih jutranjih urah, ob 11 pa je začel delavnik pri mehanikih in delal do noči. V zimskih mesecih je delal s polnim delovnim časom in vsak teden zaslužil 00 Afganistancev, vsoto, ki jo je vedno dal svoji materi, da je kupila kruh.
Zdaj, ko razmišlja o svojih izkušnjah kot delavec otrok, se Esmatullah premisli. »Ko sem odraščal, sem videl, da kot otrok ni dobro delati in veliko manjkati pri urah v šoli. Sprašujem se, kako aktivni so bili takrat moji možgani in koliko bi se lahko naučil! Če otroci delajo polni delovni čas, jim to lahko uniči prihodnost. Bil sem v okolju, kjer je bilo veliko ljudi odvisnih od heroina. Na srečo nisem začela, čeprav so mi drugi na delavnici predlagali, naj poskusim s heroinom. Bila sem zelo majhna. Vprašal bi 'Kaj je to?' in rekli bi, da je zdravilo, dobro je za bolečine v hrbtu.«
»Na srečo mi je stric pomagal kupiti material za šolo in plačati tečaje. Ko sem bila v 7. razredu, sem razmišljala, da bi pustila šolo, a mi ni dovolil. Moj stric dela kot čuvaj v Karte Chahar. Želim si, da bi mu nekoč lahko pomagal."
Esmatullah je bil uspešen učenec, tudi ko je lahko obiskoval šolo samo ob delu. Njegovi učitelji so nedavno o njem ljubkovalno govorili kot o izjemno vljudnem in kompetentnem učencu. Vedno bi bil uvrščen med najboljše študente v svojih razredih.
»V družini sem edini, ki bere ali piše,« pravi Esmatullah. »Vedno si želim, da bi mama in oče znala brati in pisati. Morda bi lahko našli delo. Iskreno povedano, živim za svojo družino. Ne živim zase. Skrbim za svojo družino. Rada se imam zaradi svoje družine. Dokler sem jaz živ, čutijo, da obstaja človek, ki jim pomaga.”
"Toda če bi imel svobodo izbire, bi ves svoj čas preživel kot prostovoljec v centru afganistanskih mirovnih prostovoljcev."
Na vprašanje, kako se mu zdi izobraževanje otrok delavcev, Esmatullah odgovarja: »Ti otroci v prihodnosti ne bi smeli biti nepismeni. Izobraževanje v Afganistanu je kot trikotnik. Ko sem hodil v prvi razred, nas je bilo 40 otrok. Do 7. razreda sem ugotovil, da je veliko otrok že opustilo šolo. Ko sem prišel v 10. razred, so samo štirje od 40 otrok nadaljevali pouk.«
»Ko sem študiral angleščino, sem bil navdušen nad poučevanjem v prihodnosti in služenjem denarja,« mi je povedal. "Sčasoma sem začutil, da bi moral učiti druge, ker če se bodo opismenili, bo manj verjetno, da bodo šli v vojno."
"Ljudi so prisiljeni, da se pridružijo vojski," pravi. »Moj bratranec se je pridružil vojski. Šel je iskat delo in vojska ga je zaposlila ter mu ponudila denar. Po enem tednu so ga talibani ubili. Bil je star približno 20 let in se je pred kratkim poročil.«
Pred desetimi leti je bil Afganistan že štiri leta v vojni, ameriški klici po maščevanju zaradi napadov 9. septembra pa so se umaknili neprepričljivim izjavam o retroaktivni skrbi za obubožane ljudi, ki so večina prebivalstva Afganistana. Tako kot drugod, kjer so ZDA dovolile, da »območja prepovedi letenja« zdrsnejo v popolno spremembo režima, so se grozodejstva med Afganistanci v kaosu samo povečala, kar je privedlo do pohabljenja Esmatullahovega očeta.
Številni Esmatullahovi sosedje bi morda razumeli, če bi se želel maščevati talibanom. Drugi bi razumeli, če bi se želel enako maščevati Združenim državam. Toda namesto tega se pridružuje mladim moškim in ženskam, ki vztrajajo, da "Kri ne izbriše krvi." Želijo pomagati otrokom delavcem, da se izognejo vojaškemu rekrutiranju in olajšati stiske, ki jih ljudje trpijo zaradi vojn.
Esmatullaha sem vprašal, kako se počuti glede pridružitve #Dovolj! kampanja, – ki jo v družbenih medijih predstavljajo mladi, ki nasprotujejo vojni, ki fotografirajo besedo #Dovolj! (bas) napisano na njihovih dlaneh.
"Afganistan je doživel tri desetletja vojne," je dejal Esmatullah. »Želim si, da bi nekega dne lahko končali vojno. Želim biti nekdo, ki bo v prihodnosti prepovedoval vojne.« Potrebovali bodo veliko »nekoga«, ki bo prepovedal vojno, takšne, kot je Esmatullah, ki so se izšolali na načine, kako živeti v skupnosti z najbolj potrebnimi ljudmi, ki gradijo družbe, katerih dejanja ne bodo vzbujala želje po maščevanju.
Ta članek se je prvič pojavil na Telesurju.
Kathy Kelly (kathy@vcnv.org)koordinira Glasove za ustvarjalno nenasilje (www.vcnv.org)
