Avtor Lindsey German, 7. maja 2020
Pripravite se na množično domoljubno nostalgijo. Ta petek obeležuje obletnico dneva VE, ko se je v Evropi končala druga svetovna vojna. Kraljica nam obljubi nagovor, govor Winstona Churchilla, vero Lynn in dolge ure neskončne BBC-jeve nostalgije.
Naj pojasnim, da nimam težav z ljudmi, ki obeležujejo to obletnico. Za toliko ljudi je bila to strašna žrtva - v Veliki Britaniji, pa tudi veliko bolj v mnogih drugih evropskih okupiranih državah. Prihajam iz generacije, ki so jo vzgajali tisti, ki so se borili v vojni. Moja mama je na WestE dan slavila na West Endu in se pogosto poslušala, ko sem poslušala Vero Lynn. Sem polna spoštovanja do te generacije.
Vendar se mi zdi način, kako se ta obletnica uporablja za spodbujanje politik, ki to generacijo ne spoštujejo. Dva meseca po dnevu VE je Britanija izglasovala Churchilla in uvedla plazovito laburistično vlado, ki je nacionalizirala industrijo, ustanovila NHS in zgradila svetniške hiše.
Moramo domnevati, da je bilo veliko tistih, ki plešejo na Trafalgarjevem trgu, že tako utrujeno ne le z vojno, ampak tudi s Torori. Nič od tega se v petek ne bo dotaknilo ustanovnih pripovedi, ker bo izzival tematski park druge svetovne vojne, s katerim Johnson trguje s smešnimi cerkljanskimi referencami.
To je vlada, ki je zmanjšala sredstva za NZS, privatizirala vse na vidiku, predsedovala najhujši stanovanjski krizi po vojni in bo to še naprej izvajala. Neupoštevanje te generacije - mnogi od tistih, ki so še živi v domovih za varstvo, kjer so jih zaradi pomanjkanja testiranj in osebne zaščitne opreme postavili v nevarnost - je očitno.
Namesto da se prepustimo nostalgiji, bi morali ta dan VE izkoristiti kot dan za priznanje grozot vojne in ponovitev boja proti njim. Za hrbtom te grozne pandemije Stop vojni zahtevajo bistveno zmanjšanje vojaških izdatkov, konec tujih poklicev in trdno zaščito naših državljanskih svoboščin. Ne smemo več dovoliti, da naša vlada opustoši življenja v tujini, ko jim ne uspe tako očitno zaščititi doma.
