Avtor Matthew Hoh, 21. aprila 2020
od Župan
Pripeljemo vojno sovražnika domov; Gore pojejo avtor Nguyen Phan Que Mai
Rodil sem se v bližini New Yorka leta 1973, tistega leta, ko so ZDA uradno končale vojno v Vietnamu in domov pripeljale zadnjo svojo bojno četo. Vietnamska vojna, ki je Vietnamcem znana kot Ameriška vojna, se mi je vedno nekaj odstranila, tudi ko sem po zgodovini bral zgodovino, gledal dokumentarne filme in kot častnik Marine Corps raziskal kopije vojnih priročnikov Marine Corps. Kljub temu, da je bila vojna še nekaj let po mojem rojstvu za Vietnamce, da so kamboška in laoška ljudstva, ko sem bil fant, trpeli množične poboje in grozodejstva, in to do danes, kot sem zdaj človek v njegovem rodu v poznih štiridesetih, tako vietnamske kot ameriške družine v milijonih trpijo smrt in invalidnost zaradi strupenih in trajnih učinkov agenta Orange, da ne omenjam tisoče, ki jih vsako leto ubijejo in ponesrečijo zaradi neeksplodiranih ostankov milijonov milijonov ameriških ton bombe so padle na Kambodžo, Laos in Vietnam, vojna je imela na mene malo osebnega vpliva. Tudi z mojo povezanostjo s številnimi vietnamskimi veterani in izkušnjami, s katerimi sem srečal številne družinske člane, ki so izgubili možje, očete in brate agentu Orangeu, povezavo z vojno v Vietnamu z lastnim življenjem in lastnimi izkušnjami v vojni v Afganistanu in Iraku je bil preprosto akademski ali teoretični.
Istega leta sem se rodil Nguyen Phan Que Mai se je rodil na severu Vietnama. Kot vsi Vietnamci je tudi Que Mai ameriško vojno, njeno oddaljeno genezo, usmrčeno usmrtitev in vseprisotne posledice doživel povsem osebno. Za Que Mai bi bila vojna neposredno in posredno korenina vseh stvari, ničesar ne bi bilo mogoče sestaviti ali izraziti brez vsebine vojne. Vojna v vseh stvareh, resnična za vse Vietnamce, je bila resnična samo za tiste Američane in njihove družine, ki so jih pošiljali pobiti in pobiti na bojišču latentnega kolonializma in histerije hladne vojne. Que Mai bi več let delala, da bi preživela kot kmet in ulični prodajalec, dokler je štipendijski program ni poslal v Avstralijo na študij. Iz Avstralije bi začela kariero v razvojnem delu, da bi izboljšala življenje ljudi ne le v Vietnamu, ampak po celotni Aziji. Que Mai bi začela tudi postopek pisanja, ki bi enako prispeval k ozdravitvi in okrevanju od vojne, kolikor je bilo razvojnega dela, pri katerem je sodelovala in vodila.
Gore pojejo je deveta knjiga Que Maia in prva knjiga v angleščini. Gre za roman ene družine, ki poskuša preživeti na severu Vietnama od druge svetovne vojne skozi leta po porazu vlade Južnega Vietnama s strani severa. To je knjiga, ki je prejela hude kritike najrazličnejših kritikov, kot je New York Times, Publishers Weekly, in stran knjige, z oceno 4.5 in 4.9 Goodreads in Amazon, zato moji komentarji ne bodo odražali intenzivnih in lepih lastnosti proze Que Maija ali strašljivega in preobratnega načina njenega pripovedovanja. Preprosto bi rad rekel, da bi morali ljudje v ZDA prebrati to knjigo, da bi razumeli, kaj smo v ZDA storili toliko zunaj ZDA.
Na vprašanja, katere knjige je treba brati, da bi razumeli trenutne vojne ZDA v muslimanskem svetu, sem že vrsto let priporočal dve knjigi, niti o trenutnih vojnah in o Vietnamu: David Halberstam's Najboljši in najsvetlejši in Neila Sheehana Svetla sijoča laž. Preberite knjige, ki jih pravim ljudem, in razumeli boste, zakaj so ZDA v teh vojnah in zakaj se te vojne ne bodo končale. Vendar te knjige malo povedo o ljudeh vojn: njihovih izkušnjah, trpljenju, zmagah in obstoju. Tako kot Halberstam in Sheehan razumeta ZDA v teh vojnah, tako tudi Que Mai razume razumevanje ljudi, ki so jih zataknili pod njimi, jih izkoriščali, udarili in oblikovali.
Med branjem je bilo večkrat Gore pojejo Mislil sem nehati. Navzea in vročinska panika sta me v knjigi, ko sem prebrala besede Que Maia o njeni družini (čeprav je to roman, ki ga je mogoče razumeti, vzela v veliki meri iz lastne zgodovine njene družine), vzbudila spomine številnih Iračanov in Afganistancev Vem, mnogi so še vedno v svojih matičnih državah, večina jih še vedno živi in preživi v nadaljevanju vojne ali morda ene od svojih pavz. Krivda zaradi vojn, česar sem sodeloval in kar smo kot narod storili tako milijonom nedolžnih, poganja mojo samomorilsko idejo, kot to počne mnogi drugi ameriški veterani. Tako kot morda bi moralo biti ...
Kaj Gore pojejo podrobnosti in razlage o vojni, ne le podrobnosti o žalosti, grozoti, nesmiselnosti, preizkušnjah in zlobnosti, temveč o njenih trajnih učinkih na generacije, o svojih stalnih zahtevah po žrtvovanju in o vzgoji političnega, kulturnega in družbenega ekstremizma , ni omejena na vietnamske izkušnje, ampak sega do vseh, ki jih dotikajo vojna in muha. Zagotovo obstajajo elementi in vidiki Gore pojejo ki so značilne za vietnamske izkušnje, tako kot obstajajo elementi in vidiki vojn v Afganistanu, Iraku, Libiji, Pakistanu, Somaliji, Siriji in Jemnu, ki so edinstvene za vsako državo. Pa čeprav v tej razliki obstaja enak, saj smo vzrok vojne, razlog za take stvari, mi, ZDA.
Que Mai je napisala brezčasno knjigo žalosti in izgube ter dobička in zmage. Ne glede na to, ali je zavestni Que Mai govoril generacije zunaj Vietnama, so milijone in milijone ljudi bombardirali, spustili v zemljo, prisilili v beg in obupali živeti; ljudje, ki so še vedno lucidni v svoji želji, da ne bi le pobegnili in preživeli, ampak da bi končno prehiteli in premagali ameriški vojni stroj. To je knjiga tudi za Američane. Za nas nikakor ni ogledalo, ampak okno, pogled na to, kar smo storili in še vedno počnemo toliko po vsem svetu, tako od prej, ko sem bil mlad, kot zdaj, ko sem star.
