Preplet militarizma in humanitarnosti širi geografijo nasilja

By Peace Science DigestJunij 24, 2022

Ta analiza povzema in reflektira naslednje raziskave: McCormack, K., & Gilbert, E. (2022). Geopolitika militarizma in humanitarizma. Napredek v človeški geografiji, 46 (1), 179 – 197. https://doi.org/10.1177/03091325211032267

Talking Točke

• Militarizem in humanitarizem, zlasti zahodni humanitarizem, ustvarjata in opravičujeta politično nasilje na različnih mestih in v različnih obsegih, ki presegajo ustaljena konfliktna območja ali bojišča.
• »Humanitarne pobude pogosto soobstajajo s tradicionalno vojaško silo, včasih pa jo podpirajo« in s tem širijo geografijo vojne z razširitvijo v »lokalne in domače prostore, ki so v konfliktu običajno zunaj vojaškega dosega«.
• Militarizem in humanitarizem delujeta v tandemu na področjih, kot sta »vojna in mir; obnova in razvoj; vključitev in izključitev; [in] poškodbe in zaščita«

Ključni vpogled v prakso informiranja

• Ponovna domišljija vzpostavljanja miru in humanitarnosti mora vključevati razgradnjo paradigme rasizma in militarizma, sicer ta prizadevanja ne le ne bodo dosegla svojih dolgoročnih transformativnih ciljev, ampak bodo aktivno vzdrževala destruktivni sistem. Pot naprej je dekolonizirana, feministična, protirasistična mirovna agenda.

Povzetek

Humanitarne krize in nasilni konflikti se odvijajo v medsebojno povezanem, večdimenzionalnem kontekstu. Humanitarni akterji so tradicionalno zadolženi za zagotavljanje logistične in materialne pomoči ljudem, ki potrebujejo pomoč. Ti ukrepi za reševanje življenj in zmanjšanje trpljenja kot odziv na krize potekajo v okviru humanitarnega imperativa nevtralnosti. Killian McCormack in Emily Gilbert izpodbijata idejo humanitarnost je nevtralno prizadevanje in namesto tega želi razkriti »nasilne zemljepisne lokacije, ki jih povzroča militariziran humanitarizem«. Z dodajanjem geografske leče avtorji pokažejo, kako militarizem in humanitarizem, zlasti zahodni humanitarizem, povzročata in opravičujeta politično nasilje na različnih krajih in v različnih obsegih, ki presegajo uveljavljena konfliktna območja ali bojišča.

Humanitarnost je »osredotočen na domnevno univerzalno človečnost, zakoreninjeno v zbirki praks pomoči in oskrbe, ki jih poganja nevtralna želja po 'delanju dobrega' in apolitično sočutje do trpljenja drugih«.

Militarizem "ne gre samo za vojsko, ampak za normalizacijo in rutinizacijo konfliktov in vojn v družbi na načine, ki posegajo v politične sisteme, se prevzamejo v vrednote in moralne navezanosti in segajo v tisto, kar se sicer običajno šteje za civilna področja."

Da bi v tem teoretičnem članku izrisali prostorsko dinamiko presečišča humanitarnosti in militarizma, se avtorji lotevajo petih linij raziskovanja. Najprej preučujejo, kako humanitarnost ureja vojno in konflikte. Zdi se, da na primer mednarodno humanitarno pravo (MHP) omejuje učinke vojne na podlagi univerzalnega moralnega sklepanja, ki zahteva zaščito neborcev. V resnici pa neenaka globalna razmerja moči določajo, »koga je mogoče rešiti in kdo lahko reši«. Mednarodno humanitarno pravo tudi domneva, da načela »sorazmernosti« glede na to, kako se vojna vodi, ali »razlikovanje« med civilisti in borci naredijo vojno bolj humanitarno, v resnici pa legitimirajo posebne smrti na določenih mestih, ki temeljijo na kolonialnih in kapitalističnih odnosih moči. Humanitarne prakse nato povzročijo nove oblike nasilja, tako da družbena in politična vprašanja, povezana s prostori, kot so meje, zapori ali begunska taborišča, spremenijo v varnostna vprašanja.

Drugič, avtorji preučujejo, kako so vojaške intervencije racionalizirane kot humanitarne vojne. Iz načela odgovornosti za zaščito (R2P) so vojaške intervencije upravičene za zaščito civilnega prebivalstva pred lastno vlado. Vojaški posegi in vojne v imenu človeštva so zahodni konstrukti, ki temeljijo na domnevni moralni in politični avtoriteti Zahoda nad nezahodnimi narodi (zlasti državami z večino muslimanov). Humanitarne vojaške intervencije so oksimoron, saj se civilisti ubijajo pod krinko obrambe življenja. Geografije nasilja se razširijo na odnose med spoloma (npr. pojem osvoboditve žensk izpod talibanske vladavine v Afganistanu) ali odvisnost od humanitarne pomoči, ki je posledica vojno povzročenih humanitarnih kriz (npr. obleganje v Gazi).

Tretjič, avtorji razpravljajo o tem, kako se vojaške sile uporabljajo za reševanje humanitarnih kriz in s tem spremenijo prostore humanitarnega delovanja v prostore varnosti. Vojaške sile pogosto zagotavljajo logistično podporo za različne vrste kriz (npr. izbruhi bolezni, selitve ljudi, okoljske katastrofe), včasih preventivno, kar povzroči listinjenje industrije pomoči (glej tudi Peace Science Digest članek Zasebna in vojaška varnostna podjetja spodkopavajo prizadevanja za izgradnjo miru) in migracijske poti. Zahodna kolonialna narava nadzora in izključevanja je opazna, ko gre za »zaščito« migrantov in beguncev, ki so »tako subjekti, ki jih je treba rešiti, in tisti, ki jim je onemogočeno potovanje«.

Četrtič, v svoji razpravi o humanitarnih praksah, ki jih je sprejela vojska, avtorji pokažejo, kako so bili cesarski vojaški projekti vezani na področja, kot so medicinske intervencije, infrastrukturni projekti, spodbujanje zahodnega gospodarskega razvoja in ozelenitev vojske. To je bilo opazno v ciklih uničenja in razvoja v krajih, kot so Palestina, Afganistan, Gvatemala in Irak. V vseh primerih »humanitarne pobude pogosto soobstajajo s tradicionalno vojaško silo in včasih podpirajo tradicionalno vojaško silo« in s tem razširijo geografijo vojne z razširitvijo v »lokalne in domače prostore, ki so običajno zunaj vojaškega dosega v konfliktu«.

Petič, avtorji ponazarjajo povezavo med humanitarnostjo in razvojem orožja. Vojna sredstva so sama po sebi vezana na humanitarni diskurz. Nekatere tehnologije orožja, kot so droni, veljajo za bolj humane. Ubijanje z droni – večinoma zahodna praksa – velja za humano in »kirurško«, medtem ko se uporaba mačet šteje za nehumano in »barbarsko«. Prav tako je bilo pod krinko humanitarnosti razvito nesmrtonosno orožje. To orožje uporablja tehnološke inovacije in humanitarni diskurz za širjenje geografije nasilja v domačih in mednarodnih zadevah (npr. uporaba taserjev ali solzivca s strani policije in zasebnih varnostnih sil).

Ta prispevek prikazuje prepletenost zahodnega humanitarizma in militarizma skozi leče prostora in obsega. Militarizem in humanitarizem delujeta v tandemu na področjih, kot sta »vojna in mir; obnova in razvoj; vključitev in izključitev; [in] poškodbe in zaščita«

Praksa obveščanja

Ta članek zaključuje, da je povezava med humanitarno in militaristično "nemajhno odgovorna za trajnost vojne v času in prostoru, tako kot 'trajno' in 'povsod'." Razširjeni militarizem priznavajo organizacije za izgradnjo miru, financerji miru in varnosti, organizacije civilne družbe in mednarodne nevladne organizacije (NVO). Manj znana pokrajina pa pomeni, kako se ti akterji spopadajo s svojimi vlogami kot del zahodne obveščene humanitarne in mirovne agende, ki se pogosto opira na strukturni beli privilegij in napredovanja neokolonializem. Glede na kontekst neenakih globalnih razmerij moči je povezava med humanitarno in militarizmom morda neprijetna resnica, ki je ni mogoče obravnavati brez preizkušanja nekaterih temeljnih predpostavk.

Strukturni beli privilegij: »Sistem dominacije belcev, ki ustvarja in vzdržuje sisteme prepričanj, zaradi katerih se trenutne rasne prednosti in slabosti zdijo normalne. Sistem vključuje močne spodbude za ohranjanje privilegijev belcev in njegovih posledic ter močne negativne posledice za poskus prekinitve privilegije belcev ali zmanjšanje njegovih posledic na smiselne načine. Sistem vključuje notranje in zunanje manifestacije na individualni, medosebni, kulturni in institucionalni ravni.«

Skupina financerjev za mir in varnost (2022). Učna serija »Dekolonizacija filantropije za mir in varnost« [izroček].

Neokolonializem: "Praksa uporabe ekonomije, globalizacije, kulturnega imperializma in pogojne pomoči za vpliv na državo namesto prejšnjih kolonialnih metod neposrednega vojaškega nadzora ali posrednega političnega nadzora.

Neokolonializem. (nd). Pridobljeno 20. junija 2022 iz https://dbpedia.org/page/Neocolonialism

Kako priznavamo in preučujemo geografsko območje nasilja, ki ga povzroča militarizem, kot temeljno za nujnost humanitarnega in mirovnega dela? Kako se vključiti v humanitarno in mirovno delo, ne da bi dovolili militarizmu, da določa parametre angažiranosti in uspeha?

V skupnem prizadevanju so Peace Direct in partnerji v svojih izjemnih poročilih prevzeli nekatera od teh ključnih vprašanj, Čas je za dekolonizacijo pomoči in Dirka, moč in izgradnja miru. Prvi je odkril "sistemski rasizem v širšem humanitarnem, razvojnem in mirovnem sektorju", medtem ko drugi spodbuja "sektor za izgradnjo miru, naj sprejme agendo dekolonizacije in obravnava neenako globalno-lokalno dinamiko moči." Poročila močno predlagajo obravnavanje dinamike neenake moči med akterji globalnega severa in globalnega juga v okviru vzpostavljanja miru in pomoči. Posebna priporočila za sektor izgradnje miru so povzeta v naslednji tabeli:

Ključna priporočila za akterje pri izgradnji miru v Dirka, moč in izgradnja miru poročilo

Odlična priporočila, ki so preobrazbena, se lahko še močneje uresničijo, če si graditelji miru, donatorji, nevladne organizacije itd. vzamejo k srcu razširjeno geografijo vojne, o kateri razpravljamo v tem članku. Militarizem in rasizem ter v primeru ZDA »dolgo zgodovino imperialne ekspanzije, strukturnega rasizma ter ekonomske in vojaške prevlade« (Booker & Ohlbaum, 2021, str. 3) je treba obravnavati kot širšo paradigmo. Ponovna domišljija vzpostavljanja miru in humanitarnosti mora vključevati razgradnjo paradigme rasizma in militarizma, sicer ta prizadevanja ne le ne bodo dosegla svojih dolgoročnih transformativnih ciljev, ampak bodo aktivno vzdrževala destruktivni sistem. Pot naprej je dekolonizirana, feministična, protirasistična mirovna agenda (glej npr. Vizija za feministični mir or Odprava rasizma in militarizma v zunanji politiki ZDA). [PH]

Postavljena vprašanja

• Ali se sektorja za izgradnjo miru in humanitarnost lahko preoblikujejo po dekoloniziranih, feminističnih in protirasističnih smereh ali je preplet med militarizmom in humanitarizmom nepremostljiva ovira?

Nadaljevanje branja

Center za mednarodno politiko in Odbor prijateljev za nacionalno zakonodajo. (2021). Odprava rasizma in militarizma v zunanji politiki ZDA. Pridobljeno 18. junija 2022 iz https://www.fcnl.org/dismantling-racism-and-militarism-us-foreign-policy

Ohlbaum, D. (2022). Odprava rasizma in militarizma v zunanji politiki ZDA. Razprava fuide. Odbor prijateljev za nacionalno zakonodajo. Pridobljeno 18. junija 2022 iz https://www.fcnl.org/sites/default/files/2022-05/DRM.DiscussionGuide.10.pdf

Paige, S. (2021). Čas je za dekolonizacijo pomoči. Peace Direct, Adeso, Zavezništvo za izgradnjo miru in Ženske barve, ki spodbujajo mir in varnost. Pridobljeno 18. junija 2022 iz https://www.peacedirect.org/wp-content/uploads/2021/05/PD-Decolonising-Aid_Second-Edition.pdf

Peace Direct, Globalno partnerstvo za preprečevanje oboroženih spopadov (GPPAC), Mednarodna akcijska mreža civilne družbe (ICAN) in Združena mreža mladih graditeljev miru (UNOY). (2022). Dirka, moč in izgradnja miru. Vpogledi in spoznanja iz globalnega posvetovanja. Pridobljeno 18. junija 2022 iz https://www.peacedirect.org/wp-content/uploads/2022/05/Race-Power-and-Peacebuilding-report.v5.pdf

White, T., White, A., Gueye, GB, Moges, D., & Gueye, E. (2022). Dekolonizacija mednarodnega razvoja [Policy Papers by Women of Color, 7. izdaja]. Barvne ženske, ki spodbujajo mir in varnost. Pridobljeno 18. junija 2022 iz

Organizacije

Barvne ženske spodbujajo mir in varnost: https://www.wcaps.org/
Feministična mirovna pobuda: https://www.feministpeaceinitiative.org/
Peace Direct: https://www.peacedirect.org/

Ključne besede:  demilitarizacija varnosti, militarizem, rasizem, vojna, mir

Foto: Marbury Brown