Natova »smrtna želja« ne bo uničila le Evrope, ampak tudi preostali svet

Težko je razumeti, zakaj zahodni politiki in osrednji mediji ne zaznajo eksistencialne nevarnosti, ki so jo vsilili Rusiji in nepremišljeno vsem nam. Natovo vztrajanje pri tako imenovani politiki "odprtih vrat" je solipsistično in brezbrižno ignorira legitimne varnostne interese Rusije. Nobena država se ne bi sprijaznila s takšno širitvijo. Zagotovo ne ZDA, če bi za primerjavo Mehiko zamikalo, da bi se pridružila zavezništvu pod vodstvom Kitajske.

Nato je pokazal, čemur bi rekel krivdno nepopustljivost, in njegovo zavračanje pogajanj o vseevropskem ali celo svetovnem varnostnem sporazumu je predstavljalo obliko provokacije, ki je neposredno sprožila trenutno vojno v Ukrajini. Poleg tega je lahko razumeti, da bi ta vojna lahko zelo hitro eskalirala do medsebojnega jedrskega uničenja.

To ni prvič, da se človeštvo znajde pred hudo krizo, ki bi jo lahko preprečili, če bi se držali obljub, ki jih je nekdanji ameriški zunanji minister James Baker dal pokojnemu Mihailu Gorbačovu.^[1] in drugi ameriški uradniki. Natovo širitev na vzhod od leta 1997 ruski voditelji razumejo kot resno kršitev ključnega varnostnega sporazuma z eksistencialnimi prizvoki. Dojeto je bilo kot vedno večja grožnja, "grožnja z uporabo sile" za namene člena 2(4) Ustanovne listine ZN. To pomeni resno tveganje jedrskega spopada, saj ima Rusija ogromen jedrski arzenal in sredstva za dostavo bojnih glav.

Pomembno vprašanje, ki ga glavni mediji ne postavljajo, je: Zakaj provociramo jedrsko silo? Ali smo izgubili občutek za proporce? Ali igramo nekakšno »rusko ruleto« z usodo prihodnjih generacij ljudi na planetu?

To ni le politično vprašanje, ampak v veliki meri družbeno, filozofsko in moralno vprašanje. Naši voditelji zagotovo nimajo pravice ogrožati življenj vseh Američanov. To je zelo nedemokratično vedenje, ki bi ga Američani morali obsoditi. Žal, glavni mediji že desetletja razširjajo protirusko propagando. Zakaj Nato igra to zelo tvegano igro "va banque"? Ali lahko ogrozimo tudi življenja vseh Evropejcev, Azijcev, Afričanov in Latinsko Američanov? Samo zato, ker smo »izjemniki« in želimo biti nepopustljivi glede naše »pravice« do širitve Nata?

Globoko vdihnimo in se spomnimo, kako blizu je bil svet apokalipsi v času kubanske raketne krize oktobra 1962. Hvala bogu, da so bili v Beli hiši ljudje hladne glave in John F. Kennedy se je odločil za neposredna pogajanja z Sovjeti, ker je bila usoda človeštva v njegovih rokah. Bil sem srednješolec v Chicagu in spomnim se, da sem gledal razprave med Adlaijem Stevensonom III in Valentinom Zorinom (ki sem ga srečal mnogo let kasneje, ko sem bil višji uradnik ZN za človekove pravice v Ženevi).

Leta 1962 so ZN rešili svet s tem, da so zagotovili forum, kjer je bilo mogoče mirno reševati nesoglasja. Tragedija je, da sedanji generalni sekretar Antonio Guterres ni pravočasno obravnaval nevarnosti, ki jo predstavlja širitev Nata. Lahko bi olajšal pogajanja med Rusijo in državami Nata pred februarjem 2022, a mu ni uspelo. Sramotno je, da OVSE ni uspelo prepričati ukrajinske vlade, da mora izvajati sporazume iz Minska – pacta sunt servanda.

Obžalovanja vredno je, da se nevtralne države, kot je Švica, niso zavzele za človečnost, ko je bilo še mogoče ustaviti izbruh vojne. Tudi zdaj je nujno ustaviti vojno. Kdor podaljšuje vojno, dela zločin proti miru in zločin proti človeštvu. Ubijanje se mora danes ustaviti in vse človeštvo bi moralo vstati in zahtevati mir ZDAJ.

Spominjam se uvodnega nagovora Johna F. Kennedyja na ameriški univerzi v Washingtonu DC 10. junija 1963.^[2]. Mislim, da bi morali vsi politiki prebrati to izjemno modro izjavo in ugotoviti, kako pomembna je za rešitev sedanje vojne v Ukrajini. Profesor Jeffrey Sachs z univerze Columbia v New Yorku je o tem napisal pronicljivo knjigo.^[3]

Ko je pohvalil razred diplomantov, je Kennedy spomnil na Masefieldov opis univerze kot »kraja, kjer si lahko tisti, ki sovražijo nevednost, prizadevajo vedeti, kjer si lahko tisti, ki dojemajo resnico, prizadevajo, da bi drugi videli.«

Kennedy se je odločil razpravljati o »najpomembnejši temi na svetu: svetovnem miru. Na kakšen mir mislim? Kakšen mir iščemo? Ne a Pax Americana svetu vsiljuje ameriško vojno orožje. Ne mir v grobu ali varnost sužnja. Govorim o pristnem miru, o tistem miru, zaradi katerega je življenje na zemlji vredno življenja, o takšnem miru, ki ljudem in narodom omogoča rast in upanje ter gradnjo boljšega življenja za svoje otroke – ne le mir za Američane, ampak mir za vse moški in ženske – ne le mir v našem času, ampak mir za vse čase.«

Kennedy je imel dobre svetovalce, ki so ga spomnili, da »totalna vojna nima smisla … v dobi, ko eno samo jedrsko orožje vsebuje skoraj desetkrat večjo eksplozivno silo kot vse zavezniške zračne sile v drugi svetovni vojni. To nima smisla v dobi, ko bi smrtonosne strupe, ki nastanejo pri jedrski izmenjavi, prenašali veter, voda, prst in semena na oddaljene konce sveta in do še nerojenih generacij.«

Kennedy in njegov predhodnik Eisenhower sta večkrat obsodila vsakoletno porabo milijard dolarjev za orožje, ker takšni izdatki niso učinkovit način za zagotavljanje miru, kar je nujni racionalni cilj razumnega človeka.

Za razliko od Kennedyjevih naslednikov v Beli hiši je imel JFK občutek za realnost in sposobnost samokritičnosti: »Nekateri pravijo, da je neuporabno govoriti o svetovnem miru ali svetovnem pravu ali svetovni razorožitvi – in da bo neuporabno, dokler ne voditelji Sovjetske zveze zavzamejo bolj prosvetljeno držo. Upam, da bodo. Verjamem, da jim lahko pomagamo pri tem. Verjamem pa tudi, da moramo ponovno preučiti naš odnos – kot posamezniki in kot narod –, saj je naš odnos tako bistven kot njihov.”

V skladu s tem je predlagal preučitev odnosa ZDA do samega miru. »Preveč nas misli, da je to nemogoče. Preveč jih misli, da je neresnično. Toda to je nevarno, porazno prepričanje. Vodi do zaključka, da je vojna neizogibna – da je človeštvo obsojeno na propad – da nas primejo sile, ki jih ne moremo nadzorovati.« Tega stališča ni hotel sprejeti. Kot je povedal diplomantom na Ameriški univerzi: »Naše probleme je ustvaril človek – zato jih lahko reši človek. In človek je lahko velik, kolikor hoče. Noben problem človeške usode ni onstran človeških bitij. Človeški razum in duh sta pogosto rešila navidezno nerešljivo – in verjamemo, da lahko to storita znova…«

Svoje občinstvo je spodbudil, naj se osredotoči na bolj praktičen, bolj dosegljiv mir, ki ne temelji na nenadni spremembi človeške narave, temveč na postopnem razvoju človeških institucij – na vrsti konkretnih dejanj in učinkovitih dogovorov, ki so v interesu vseh vpletenih. : »Ni enotnega, preprostega ključa za ta mir – nobene velike ali čarobne formule, ki bi jo sprejeli ena ali dve moči. Resnični mir mora biti plod mnogih narodov, vsota mnogih dejanj. Biti mora dinamičen, ne statičen, spreminjati se mora, da bo kos izzivu vsake nove generacije. Kajti mir je proces – način reševanja problemov.«

Osebno me žalosti dejstvo, da so Kennedyjeve besede tako daleč od retorike, ki jo danes slišimo od Bidna in Blinkna, čigar pripoved je samopravično obsojanje – črno-bela karikatura – brez kančka JFK-jevega humanističnega in pragmatičnega pristop k mednarodnim odnosom.

Spodbujen sem, da ponovno odkrijem vizijo JFK: »Svetovni mir, tako kot mir v skupnosti, ne zahteva, da vsak človek ljubi svojega bližnjega – zahteva le, da živita skupaj v medsebojni strpnosti, svoje spore pa podvržeta pravični in miroljubni rešitvi. In zgodovina nas uči, da sovraštvo med narodi, kot med posamezniki, ne traja večno.«

JFK je vztrajal, da moramo vztrajati in zavzeti manj kategoričen pogled na lastno dobroto in zlo naših nasprotnikov. Občinstvo je spomnil, da ni nujno, da je mir neizvedljiv in da vojna ni nujno neizogibna. "Če si cilj bolj jasno opredelimo, če ga naredimo bolj obvladljivega in manj oddaljenega, lahko vsem ljudem pomagamo, da ga vidijo, iz njega črpajo upanje in se mu nezadržno približujejo."

Njegov zaključek je bil tour de force: »Zato moramo vztrajati pri iskanju miru v upanju, da bodo konstruktivne spremembe znotraj komunističnega bloka lahko prinesle dosegljive rešitve, ki se zdaj zdijo zunaj nas. Svoje zadeve moramo voditi tako, da bo v interesu komunistov, da se dogovorijo za pravi mir. Predvsem pa morajo jedrske sile ob obrambi lastnih življenjskih interesov preprečiti tiste spopade, ki nasprotnika pripeljejo do izbire bodisi ponižujočega umika bodisi jedrske vojne. Če bi sprejeli takšno smer v jedrski dobi, bi to pomenilo le dokaz bankrota naše politike – ali kolektivne želje po smrti sveta.«

Diplomanti na ameriški univerzi so leta 1963 navdušeno ploskali Kennedyju. Želel bi si, da bi vsak študent, vsak srednješolec, vsak član kongresa, vsak novinar prebral ta govor in razmišljal o njegovih posledicah za DANES svet. Želim si, da bi brali New York Times Georgea F. Kennana^[4] esej iz leta 1997, ki obsoja širitev Nata, perspektiva Jacka Matlocka^[5], zadnji ameriški veleposlanik v ZSSR, opozorila ameriških učenjakov Stephena Cohena^[6] in profesor John Mearsheimer^[7].

Bojim se, da bi v sedanjem svetu lažnih novic in manipuliranih pripovedi, v današnji družbi z opranimi možgani, Kennedyja obtožili, da je »pomirjevalec« Rusije, celo izdajalec ameriških vrednot. In vendar je zdaj na kocki usoda vsega človeštva. In kar resnično potrebujemo, je še en JFK v Beli hiši.

Alfred de Zayas je profesor prava na Ženevski šoli za diplomacijo in je bil v letih 2012–18 neodvisni strokovnjak ZN za mednarodni red. Je avtor enajstih knjig, vključno z "Building a Just World Order" Clarity Press, 2021, in "Countering Mainstream Narratives", Clarity Press, 2022.

1. https://nsarchive.gwu.edu/document/16117-document-06-record-conversation-between ↑
2. https://www.jfklibrary.org/archives/other-resources/john-f-kennedy-speeches/american-university-19630610 ↑
3. https://www.jeffsachs.org/Jeffrey Sachs, Premakniti svet: JFK's Quest for Peace. Random House, 2013. Glej tudi https://www.jeffsachs.org/newspaper-articles/h29g9k7l7fymxp39yhzwxc5f72ancr ↑
4. https://comw.org/pda/george-kennan-on-nato-expansion/ ↑
5. https://transnational.live/2022/05/28/jack-matlock-ukraine-crisis-should-have-been-avoided/ ↑
6. »Če premaknemo enote Nata na ruske meje, bo to očitno militariziralo razmere, vendar se Rusija ne bo umaknila. Vprašanje je eksistencialno." ↑

7. https://www.mearsheimer.com/. Mearsheimer, The Great Delusion, Yale University Press, 2018. https://www.economist.com/by-invitation/2022/03/11/john-mearsheimer-on-why-the-west-is-principally-responsible- za-ukrajinsko-krizo ↑