Mirovni protest v Beli hiši – Foto: iacenter.org
Medea Benjamin in Nicolas JS Davies, World BEYOND WarFebruar 8, 2022
Medtem ko Bidenova administracija pošilja več vojakov in orožja za podžiganje ukrajinskega konflikta, Kongres pa priliva več olja na ogenj, so Američani na povsem drugačni poti.
December 2021 Anketa ugotovili, da množica Američanov v obeh političnih strankah raje razhajanja glede Ukrajine rešuje z diplomacijo. Še en december Anketa ugotovili, da bi večina Američanov (48 odstotkov) nasprotovala vojni z Rusijo, če bi ta napadla Ukrajino, le 27 odstotkov pa se zavzema za vojaško sodelovanje ZDA.
To je ugotovil konservativni inštitut Koch, ki je naročil to anketo "Združene države nimajo nobenih vitalnih interesov v Ukrajini in nadaljevanje ukrepov, ki povečujejo tveganje za spopad z jedrsko oboroženo Rusijo, zato ni potrebno za našo varnost. Po več kot dveh desetletjih neskončne vojne v tujini ni presenetljivo, da je med ameriškim ljudstvom previdna še ena vojna, ki nas ne bi naredila varnejših ali bolj uspešnih."
Najbolj priljubljeni protivojni glas na Pravica je voditelj Fox News Tucker Carlson, ki se je v obeh straneh obrnil proti jastrebam, tako kot drugi protiintervencionistični libertarci.
Na levici je bilo protivojno razpoloženje na polno moč 5. februarja, ko je konec Protesti 75 potekalo od Maina do Aljaske. Protestniki, vključno s sindikalnimi aktivisti, okoljevarstveniki, zdravstvenimi delavci in študenti, so obsojali vlivanje še več denarja v vojsko, ko imamo doma toliko perečih potreb.
Mislili bi, da bi kongres ponovil javno mnenje, da vojna z Rusijo ni v našem nacionalnem interesu. Namesto tega se zdita edini vprašanji, s katerimi se strinjata obe strani, popeljevanje našega naroda v vojno in podpora ogromnemu vojaškemu proračunu.
Večina republikancev v kongresu je kritizira Bidena ker ni dovolj trden (ali ker se osredotoča na Rusijo namesto na Kitajsko) in večina demokratov je strah nasprotovati demokratskemu predsedniku ali biti blaten kot Putinovi apologeti (ne pozabite, demokrati so štiri leta pod Trumpom demonizirali Rusijo).
Obe strani imata predloge zakona, ki pozivajo k drakonskim sankcijam proti Rusiji in hitri "smrtonosni pomoči" Ukrajini. Republikanci se zavzemajo za $ 450 milijonov v novih vojaških pošiljkah; demokrati jih povišajo s ceno $ 500 milijonov.
Progresivni kokus Voditelji Pramila Jayapal in Barbara Lee sta pozvali k pogajanjem in deeskalaciji. Toda drugi v poslanskem odboru – kot sta predstavnika David Cicilline in Andy Levin – so so-sponzorji grozljivega zakona proti Rusiji, in predsednica Pelosi je hitro sledenje predlog zakona za pospešitev pošiljk orožja v Ukrajino.
Toda pošiljanje več orožja in uvedba strogih sankcij lahko samo pospeši ponovno oživljajočo hladno vojno ZDA proti Rusiji, z vsemi s tem povezanimi stroški za ameriško družbo: izdatno vojaško porabo izpodrivanje nujno potrebni socialni izdatki; geopolitične delitve, ki spodkopavajo mednarodno sodelovanje za boljšo prihodnost; in nenazadnje povečal nevarnosti jedrske vojne, ki bi lahko končala življenje na Zemlji, kot ga poznamo.
Za tiste, ki iščejo prave rešitve, imamo dobro novico.
Pogajanja glede Ukrajine niso omejena na neuspešna prizadevanja predsednika Bidena in sekretarja Blinkena, da bi premagal Ruse. V Ukrajini je že obstoječa diplomatska pot za mir, dobro uveljavljen proces, imenovan Minsk protokol, ki ga vodita Francija in Nemčija, pod nadzorom Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE).
Državljanska vojna v vzhodni Ukrajini je izbruhnila v začetku leta 2014, potem ko so prebivalci provinc Donetsk in Lugansk enostransko razglasili neodvisnost od Ukrajine kot Donetsk (Predsedniški odlok) in Luhansk (LPR) Ljudske republike, kot odgovor na Državni udar, ki ga podpirajo ZDA februarja 2014 v Kijevu. Vlada po državnem udaru je oblikovala novo »Nacionalna garda” za napad na odcepljeno regijo, toda separatisti so se uprli in zadržali svoje ozemlje, z nekaj prikrite podpore Rusije. Za rešitev spora so se začela diplomatska prizadevanja.
Izvirnik Minsk protokol septembra 2014 podpisala »Trilateralna kontaktna skupina za Ukrajino« (Rusija, Ukrajina in OVSE). Zmanjšala je nasilje, a vojne ni končala. Francija, Nemčija, Rusija in Ukrajina so prav tako imeli srečanje v Normandiji junija 2014 in ta skupina je postala znana kot »normandijska kontaktna skupina« ali »Normandijski format«.
Vse te stranke so se še naprej srečevale in pogajale skupaj z voditelji samooklicanih Ljudskih republik Doneck (DPR) in Luganska (LNR) v vzhodni Ukrajini in na koncu podpisale Minsk II dogovor z dne 12. februarja 2015. Pogoji so bili podobni prvotnemu protokolu iz Minska, vendar bolj podrobni in z več podpore DPR in LPR.
Varnostni svet ZN je soglasno potrdil sporazum iz Minska II resolucija 2202 17. februarja 2015. Združene države so glasovale za resolucijo, 57 Američanov pa trenutno služi kot opazovalci premirja pri OVSE v Ukrajini.
Ključni elementi sporazuma iz Minska II iz leta 2015 so bili:
– takojšnje dvostransko premirje med ukrajinskimi vladnimi silami ter silami DPR in LNR;
– umik težkega orožja iz 30 kilometrov širokega varovalnega pasu vzdolž nadzorne črte med vladnimi in separatističnimi silami;
– volitve v secesionistični Ljudski republiki Doneck (DNR) in Lugansk (LNR), ki jih bo spremljala OVSE; in
– ustavne reforme za zagotavljanje večje avtonomije območjem, ki jih držijo separatisti, znotraj ponovno združene, a manj centralizirane Ukrajine.
Premirje in varovalni pas sta sedem let držala dovolj dobro, da preprečita vrnitev v obsežno državljansko vojno, vendar je organiziranje volitve v Donbasu, ki ga bosta obe strani priznali, se je izkazalo za težje.
DPR in LPR sta volitve večkrat preložili med letoma 2015 in 2018. Leta 2016 sta izvedli primarne volitve in nazadnje splošne volitve novembra 2018. Toda niti Ukrajina, ZDA niti Evropska unija rezultatov niso priznale, češ da volitve niso bile potekalo v skladu s protokolom iz Minska.
Ukrajina pa ni sprejela dogovorjenih ustavnih sprememb, da bi separatističnim regijam podelila večjo avtonomijo. In separatisti centralni vladi niso dovolili, da bi ponovno prevzela nadzor nad mednarodno mejo med Donbasom in Rusijo, kot je določeno v sporazumu.
O Normandija Kontaktna skupina (Francija, Nemčija, Rusija, Ukrajina) za protokol iz Minska se redno sestaja od leta 2014 in se redno sestaja v času trenutne krize, s svojimi naslednje srečanje predviden za 10. februar v Berlinu. 680 neoboroženih civilnih opazovalcev OVSE in 621 podpornega osebja v Ukrajini je prav tako nadaljevalo z delom v tej krizi. Njihovo zadnje poročilo, izdan 1. februarja, je dokumentiral 65 % zmanjša pri kršitvah premirja v primerjavi z pred dvema mesecema.
Toda povečana ameriška vojaška in diplomatska podpora od leta 2019 je predsednika Zelenskega spodbudila, da se umakne od ukrajinskih zavez v skladu s protokolom iz Minska in ponovno potrdi brezpogojno ukrajinsko suverenost nad Krimom in Donbasom. To je povzročilo verodostojen strah pred novim stopnjevanjem državljanske vojne, podpora ZDA agresivnejši drži Zelenskega pa je spodkopala obstoječi diplomatski proces Minsk-Normandija.
Nedavna izjava Zelenskega "panika" v zahodnih prestolnicah gospodarsko destabilizira Ukrajina kaže, da se zdaj morda bolj zaveda pasti na bolj konfrontacijski poti, ki jo je sprejela njegova vlada ob spodbudi ZDA.
Trenutna kriza bi morala biti opozorilo vsem vpletenim, da proces Minsk-Normandija ostaja edini izvedljiv okvir za mirno rešitev v Ukrajini. Zasluži si polno mednarodno podporo, tudi s strani ameriških članov kongresa, zlasti v luči prelomljene obljube o širitvi Nata, vlogi ZDA v letu 2014 udar, zdaj pa panika zaradi strahu pred rusko invazijo, za katero trdijo ukrajinski uradniki prebrisano.
Na ločeni, čeprav sorodni diplomatski poti, morajo ZDA in Rusija nujno obravnavati zlom svojih dvostranskih odnosov. Namesto drznosti in ene nadvlade morajo obnoviti in nadgraditi prejšnje razorožitev sporazume, ki so jih kavalirsko opustili in v njih postavili ves svet eksistencialna nevarnost.
Obnovitev podpore ZDA protokolu iz Minska in normandijskemu formatu bi prav tako pomagala ločiti že tako trnove in zapletene notranje probleme Ukrajine od večjega geopolitičnega problema širitve Nata, ki ga morajo rešiti predvsem ZDA, Rusija in Nato.
Združene države in Rusija ne smejo uporabiti ljudi Ukrajine kot piščancev v oživljeni hladni vojni ali kot žetone v svojih pogajanjih o širitvi Nata. Ukrajinci vseh etničnih skupin si zaslužijo resnično podporo, da razrešijo svoje razlike in najdejo način za skupno življenje v eni državi – ali da se mirno ločijo, kot je bilo dovoljeno drugim ljudem na Irskem, v Bangladešu, Slovaškem ter po vsej nekdanji ZSSR in Jugoslaviji.
V 2008, takratni veleposlanik ZDA v Moskvi (zdaj direktor Cie) William Burns je svojo vlado posvaril, da bi dvomljenje o možnosti članstva v Natu za Ukrajino lahko vodilo v državljansko vojno in predstavljalo Rusijo v krizi na njeni meji, v kateri bi lahko bila prisiljena posredovati.
V telegramu, ki ga je objavil WikiLeaks, je Burns zapisal: »Strokovnjaki nam pravijo, da je Rusija še posebej zaskrbljena, da bi močne delitve v Ukrajini glede članstva v Natu, kjer je velik del etnično-ruske skupnosti proti članstvu, lahko privedle do velikega razkola, ki bi vključeval nasilje ali v najslabšem primeru državljanska vojna. V tem primeru bi se morala Rusija odločiti, ali bo posredovala; odločitev, s katero se Rusija ne želi soočiti."
Od Burnsovega opozorila leta 2008 so se zaporedne ameriške administracije brezglavo potopile v krizo, ki jo je napovedal. Člani kongresa, zlasti člani kongresnega naprednega zbora, lahko igrajo vodilno vlogo pri povrnitvi razuma v politiko ZDA glede Ukrajine, tako da se zavzemajo za moratorij na članstvo Ukrajine v Natu in ponovno oživitev protokola iz Minska, ki sta ga arogantni administraciji Trumpa in Bidena skušal nadgraditi in razbiti s pošiljkami orožja, ultimati in paniko.
spremljanje OVSE Poročila o Ukrajini so vsi na čelu s kritičnim sporočilom: "Dejstva so pomembna." Člani kongresa bi morali sprejeti to preprosto načelo in se poučiti o diplomaciji Minsk-Normandija. Ta proces od leta 2015 ohranja relativni mir v Ukrajini in ostaja mednarodno dogovorjen okvir za trajno resolucijo, ki ga podpirajo ZN.
Če želi ameriška vlada igrati konstruktivno vlogo v Ukrajini, bi morala resnično podpreti ta že obstoječi okvir za rešitev krize in končati močno posredovanje ZDA, ki je samo spodkopalo in odložilo njegovo izvajanje. In naši izvoljeni uradniki bi morali začeti poslušati svoje volivce, ki nimajo prav nobenega interesa za vojno z Rusijo.
Medeja Benjamin je soustanoviteljica CODEPINK za mirin avtor več knjig, tudi Znotraj Irana: prava zgodovina in politika Islamske republike Iran.
Nicolas JS Davies je neodvisni novinar, raziskovalec pri CODEPINK-u in avtor Kri na naših rokah: ameriška invazija in uničenje Iraka.
En odgovor
DOGOVOREN