Avtor: David Swanson, World BEYOND WarSeptember 12, 2022
Eden mojih najljubših blogov je tisto Caitlin Johnstone. Zakaj nikoli nisem napisal o tem, kako super je? Nisem prepričan. Preveč sem zaposlen, da bi pisal o večini stvari. Povabil sem jo v svojo radijsko oddajo in nisem prejel odgovora. Vem, da je ena mojih najljubših stvari tudi njena: popravljati napake drugih. Seveda rad popravljam tudi lastne napake, vendar ni tako zabavno in se zdi koristno pisati o moji napaki šele, ko mojo napako delijo milijoni. Mislim, da je gospa Johnstone zdaj na svoj talentiran način naredila napako, ki jo delijo milijoni v objavi z naslovom "V tej katastrofi smo navsezadnje vsi nedolžni," in mislim, da je morda zelo nevaren.
Spomnim se, da je nekdo Jean-Paula Sartra označil za zadnjega velikega intelektualca, ki bi svobodno razpravljal o kakršni koli temi, ne glede na to, ali o tem kaj ve ali ne. To zveni nekoliko žaljivo, vendar se lahko bere kot pohvala, če razumemo, da je Sartre ob priznavanju tistega, česar ni vedel, vedno znal ponuditi sijajno izražene modre misli. To mi je všeč pri blogerjih, kot je Johnstone. Nekatere ljudi berete, ker imajo določeno strokovno znanje ali izkušnje ali uradni položaj. Druge berete zato, ker preprosto lahko opazujejo trenutne dogodke in izvlečejo ključne trende, ki so pogosto spregledani ali v mnogih primerih cenzurirani - vključno s samocenzuro. Bojim pa se, da bi Sartre obupal nad Johnstonovo najnovejšo.
Menim, da je bila osnovna poanta velikega dela Sartrovega pisanja prenehanje iskanja bednih izgovorov in sprejetje odgovornosti. Ne morete se izogniti odločitvam ali trditi, da jih je sprejel nekdo drug. Bog je mrtev in gnije skupaj z Duhom in mistično močjo ter karmo in privlačnostjo zvezd. Če kot posameznik nekaj storite, je to odvisno od vas. Če skupina ljudi kot skupina nekaj naredi, je na njih oz nas. Ne morete se odločiti za letenje ali gledanje skozi stene; vaše izbire so omejene na možno. In o tem, kaj je mogoče, je mogoče voditi iskrene razprave, o čemer se morda ne bi vedno strinjal s Sartrom. Zagotovo je mogoče voditi iskrene razprave o tem, kaj je modro in dobro, pri čemer bi se s Sartrom zagotovo pogosto močno nasprotoval. Toda znotraj področja tega, kar je mogoče, sem jaz - in vsak možni človeški pomen "mi" - 100 % odgovoren za naše odločitve, za dobro ali slabo, za zasluge in krivdo.
Osnovno stališče Johnstonovega zadnjega bloga jemljem v tem, da ljudje niso nič bolj odgovorni za »drsenje proti uničenju z jedrskim armagedonom ali okoljsko katastrofo«, kot so odvisniki od heroina za iskanje heroina. Moj odgovor ni, da je odvisnik od heroina prekleto odgovoren, ker se je zasvojil ali ker je Sartre to dokazal z zelo dolgimi besedami. Zasvojenost – ne glede na to, koliko so njeni vzroki v drogi ali osebi – je resnična; in tudi če ne bi bilo, bi ga lahko obravnavali kot resničnega zaradi tega argumenta, v katerem je le analogija. Skrbi me ideja, da človeštvo nima nadzora nad svojim vedenjem in zato ni odgovornega zanj, ali kot pravi Johnstone:
»Človeško vedenje prav tako poganjajo nezavedne sile na kolektivni ravni, vendar namesto o travmah v zgodnjem otroštvu govorimo o naši celotni evolucijski zgodovini, pa tudi o zgodovini civilizacije. . . . To je vse, kar je na koncu negativno človeško vedenje: napake, ki so bile storjene zaradi pomanjkanja zavesti. . . . Torej smo na koncu vsi nedolžni.” To je seveda patentna neumnost. Ljudje ves čas zavestno sprejemajo slabe odločitve. Ljudje delujejo iz pohlepa ali zlobe. Imajo obžalovanje in sram. Vsako slabo dejanje ni storjeno nehote. Ne morem si predstavljati, da bi Johnstone počel kaj drugega kot da bi se smejal izgovoru, da George W. Bush, Colin Powell in druščina niso »zavestno lagali«. Ne le zato, ker jih imamo v evidenci, ki pravijo, da so poznali resnico, ampak tudi zato, ker sam koncept laganja ne bi obstajal brez pojava zavestnega govorjenja laži.
Johnstone pripoveduje zgodbo o vzponu "civilizacije", kot da bi bilo vse človeštvo zdaj in je vedno bilo ena kultura. To je tolažilna fantazija. Lepo je pogledati trenutne ali zgodovinske človeške družbe, ki živijo ali so živele trajnostno ali brez vojne, in domnevati, da bi se glede na čas obnašale natanko tako kot zaposleni v Pentagonu. To je v njihovih genih ali njihovi evoluciji ali njihovem kolektivnem nezavednem ali kaj podobnega. Seveda je to mogoče, vendar je zelo malo verjetno in prav gotovo ni podprto z nobenimi dokazi. Razlog za branje Zora Vsega Davida Graeberja in Davida Wengrowa ne gre za to, da so nujno izdelali vsako špekulacijo popolno, ampak da so prepričljivo trdili – že zdavnaj Margaret Meade – da je vedenje človeških družb kulturno in neobvezno. Ni predvidljive verige napredka od primitivnega do zapletenega, od monarhije do demokracije, od nomadskega do stacionarnega do skladiščenja jedrskega orožja. Družbe so se sčasoma premikale naprej in nazaj v vse smeri, od majhnih k velikim k majhnim, od avtoritarnih k demokratičnim in demokratičnih k avtoritarnim, od miroljubnih k bojevitim k miroljubnim. Bili so veliki, kompleksni in mirni. Bili so majhni, nomadski in bojeviti. Malo je rim ali razlogov, ker so kulturne izbire izbire, ki nam jih ne narekuje ne Bog ne Marx ne »človeštvo«.
V ameriški kulturi, karkoli 4 % človeštva stori narobe, ni krivda teh 4 %, ampak "človeška narava". Zakaj se ZDA ne morejo demilitarizirati kot druga najbolj militarizirana država? Človeška narava! Zakaj ZDA ne morejo imeti zdravstvene oskrbe za vse, kot jo ima večina držav? Človeška narava! Posploševanje napak ene kulture, tudi tiste s Hollywoodom in 1,000 tujimi bazami ter IMF in Svetim Volodimirjem v napake človeštva in zato nikogaršnje krivde, preprosto ni vredno antiimperialnih blogerjev.
Ni nam bilo treba dovoliti, da ekstrakcijska, potrošniška, destruktivna kultura prevladuje nad svetom. Celo malo manj taka kultura ne bi ustvarila trenutnega stanja jedrske nevarnosti in okoljskega propada. Jutri bi lahko prešli na modrejšo, bolj trajnostno kulturo. Seveda ne bi bilo lahko. Tisti, ki to hočemo storiti, bi morali nekaj narediti glede grozljivih ljudi na oblasti in tistih, ki poslušajo njihovo propagando. Potrebovali bi veliko več blogerjev, kot je Johnstone, ki bi obsojali in razkrivali njihovo propagando. Toda to bi lahko storili – nič ne dokazuje, da tega ne zmoremo – in na tem moramo delati. In vem, da se Johnstone strinja, da moramo delati na tem. Toda govoriti ljudem, da je problem nekaj drugega kot kultura, ljudem govoriti neutemeljene neumnosti, da je pač tako, kot je cela vrsta, ne pomaga.
Ko se zavzemamo za odpravo vojne, ves čas naletimo na idejo, da je vojna le način, kako ljudje delujejo, čeprav večina zgodovine in prazgodovine ljudi ni nič podobnega vojni, čeprav večina ljudi naredi vse, kar lahko da bi se izognili vojni, čeprav so številne družbe preživele stoletja brez vojne.
Tako kot nekateri med nami težko predstavljamo svet brez vojne ali umora, so nekateri človeški družbi težko predstavljali svet s temi stvarmi. Moški v Maleziji, ki je vprašal, zakaj ne bi ustrelil puščice, so odgovorili: "Ker bi jih ubil." Ni mogel razumeti, da bi lahko kdorkoli ubil. Enostavno je sumiti, da mu manjka domišljije, toda kako nam je lahko zamisliti kulturo, v kateri bi se praktično nihče ne bi odločil ubiti, vojna pa ne bi bila znana? Ali je enostavno ali težko predstavljati ali ustvarjati, je to nedvomno stvar kulture in ne DNK.
Po mitu je vojna »naravna«. Vendar pa je za pripravo večine ljudi na sodelovanje v vojni potrebna velika mera kondicioniranja, in veliko duševnega trpljenja je običajno med tistimi, ki so sodelovali. Nasprotno pa ni znano, da bi ena oseba utrpela globoko moralno obžalovanje ali posttravmatsko stresno motnjo zaradi vojne pomanjkanja – niti zaradi trajnostnega življenja, niti zaradi življenja brez jedrskega orožja.
V izjavi o nasilju v Sevilli (PDF), vodilni svetovni znanstveniki o vedenju zavračajo idejo, da je organizirano človeško nasilje [npr. vojna] biološko pogojeno. Izjavo je sprejel UNESCO. Enako velja za uničevanje okolja.
Upajmo, da se motim, da jih govorjenje ljudem, naj krivijo vse svoje vrste, njihovo zgodovino in prazgodovino, odvrača od ukrepanja. Upajmo, da je to le neumen akademski spor. Vendar se zelo bojim, da ni in da veliko ljudi – tudi če ne sama Johnstonova –, ki ne najdejo dobrih izgovorov v Bogu ali »božanskem«, najdejo priročen izgovor za svoje zanikrno vedenje v sprejemanju pomanjkljivosti prevladujočo zahodno kulturo in zanje krivijo velike odločitve, ki niso pod nikogaršnjim nadzorom.
Pravzaprav me ne zanima, ali se ljudje počutijo nedolžne ali krive. Ne zanima me, da bi druge ali sebe sramoval. Mislim, da je lahko opolnomočeno vedeti, da je izbira naša in da imamo veliko več nadzora nad dogodki, kot hočejo tisti na oblasti, da verjamemo. Toda večinoma si želim akcije in resnice in mislim, da lahko delujeta skupaj, čeprav nas lahko osvobodita le v kombinaciji.
