Cikel nasilja. Kdaj bo prekinjeno? Napad na Charlie Hebdo je bil še en incident »Teror v [izpolni prazno] ... napadalci del [izpolnite ime teroristične mreže]«. Šlo je za incident domačega terorja, saj so bili napadalci druga generacija priseljencev, rojenih v Franciji. Čas je, da se od neučinkovitih, reaktivnih taktik in strategij spopadanja s tovrstnim terorjem odmaknemo k preoblikovanju konfliktov s preoblikovanjem struktur, ki vodijo v terorizem.
Bodimo jasni. Morilci v Parizu se niso maščevali preroku in njihovega grozljivega nasilja ni mogoče uskladiti z islamom. Niso bili plemeniti, sveti bojevniki, bili so nasilni zločinci. Ubili so 12 ljudi, poleg teh življenj pa so bila uničena tudi življenja njihovih družin. Njihovi napadi so odprli prostor za nadaljnje uničujoče cikle konfliktov, podporo varnostnim ukrepom in skoraj neskončne vojaške kampanje, kot jih še vedno vidimo v svetovni vojni proti terorizmu po 9. 11. 01. Če nadaljujemo po tej poti, bomo »obsodili svetovno skupnost na nenehni teror«, kot trdi politolog Lindsay Heger v svojem prispevku Preoblikovanje naše strategije o terorizmu.
Tukaj je običajno:
Na vrhuncu konflikta se zgodi več stvari. Prvič, nagnjeni smo k posploševanju, kot slišimo v »spopadu civilizacij«, »mi proti njim« ali »bitki med islamom in svobodo govora«. Drugič, obstajajo stereotipi, kot lahko vidimo v posploševanju in predpostavkah o vseh članih skupine. V tem primeru tako velika in raznolika skupina, kot je 1.6 milijarde muslimanov na svetu. Tretjič, obstajajo kolenski odzivi, kot so pozivi k "kolektivnemu priporu" ali "jedrski napad" mnogih tako imenovanih internetnih trolov. Te pogosto prihajajo z dehumanizacijo druge skupine. Četrtič, uporabljajo se taktike tit-za-tat, kot lahko vidimo v napadi na mošeje v Franciji. Petič, vprašanja se premišljeno spreminjajo, kot lahko vidimo v ameriških medijskih komentatorjih, ki uporabljajo napad za spodbujajo mučenje ali kritizirajo politiko newyorškega župana de Blasia. Šestič, izkoriščajo se čustva, namešča se strah in zagovarjajo drastične ukrepe, kot vidimo pri vodji skrajno desne Nacionalne fronte. Marine Le Pen poziva k referendumu o ponovni uvedbi smrtne kazni. Vse to so destruktivni, a zelo pogosto uporabljeni pristopi reševanja konfliktov. Vse to so načini, kako sodelujemo v krogu nenehnega terorja.
Tukaj je nekaj takojšnjih boljših načinov:
V prvi vrsti so nacionalni in mednarodni postopki kazenskega pregona in sodni postopki za posameznike in skupine, ki so vpleteni v teroristična dejanja.
Drugič, poziv k enotnosti mednarodne skupnosti, političnih, kulturnih in verskih voditeljev, ki obsojajo vse oblike nasilnega ekstremizma.
Tretjič, družbeni odziv, ki na sovraštvo odgovori z ljubeznijo in sočutjem, kot smo videli v Dostojanstven odgovor Norveške do množičnega umora islamofobičnega Andersa Breivika.
Tukaj je nekaj dolgoročnih odzivov, ki obravnavajo širše, strukturne spremembe:
Prvič, terorizem je politični problem. Kolonialna zgodovina in trenutna nasilna zahodna prisotnost na Bližnjem vzhodu ter samovoljna podpora nekaterim diktatorjem sta ključnega pomena za zagotavljanje podporne baze teroristom, brez katere ne bi mogli delovati in celo obstajati. Kot vidimo, ta podporna baza zdaj presega Bližnji vzhod in je dosegla predmestje Pariza in navdihuje druge nepovezane teroriste samotarje. Lindsay Heger pravilno trdi da moramo ustvariti kreativne rešitve upravljanja, katerih cilj je ločiti teroristov od družbe. To velja enako za skupine, kot je Boko Haram v Nigeriji, kot velja za muslimansko priseljensko populacijo v Franciji.
Drugič, terorizem je družbeni problem. Orožniki so bili v Franciji rojeni potomci alžirskih priseljencev. Nič novega ni, da obstajajo napetosti med pretežno belo, krščansko, francosko družbo in predvsem muslimansko prvo in drugo generacijo priseljenskega prebivalstva afriškega izvora. Večina priseljencev spada v ekonomsko nižji sloj družbe. Revščina, brezposelnost in kriminal so pogoste težave, s katerimi se soočajo mladi moški priseljenci.
Tretjič, terorizem je kulturni problem. Muslimanske priseljenske populacije v Evropi morajo imeti možnost svobodno razvijati in izražati svoj občutek zase in pripadnost. Politika integracije mora omogočiti raznolikost in sožitje brez vsiljene asimilacije in neenakosti.
Nekateri bi lahko trdili, da imajo ti predlogi pomanjkljivosti, da niso popolni, da nikoli ne bodo delovali itd. Da, imajo pomanjkljivosti, niso popolni in včasih ne poznamo izida. Zagotovo vemo, da smo zaradi bolj militarizirane varnosti, žrtvovanja naših pravic in več vojaških kampanj udeleženci terorja. In zagotovo ne delujejo, razen če je naš namen novačiti več teroristov.
Teroristi bodo del nas, dokler ne bomo obravnavali temeljnih vzrokov in dokler bomo pri tem sodelovali. Teror se konča, ko prenehamo ustvarjati teroriste in ko prenehamo sodelovati v njem.
Patrick T. Hiller
~~~~~
Ta komentar je bil objavljen prek PeaceVoice
