Ali se ljudje v ZDA zavedajo, kaj počne njihova vlada? Ali jim je mar? Preberi to:
Ženska organizacija za mir na Filipinih
(Govor je bil v okviru dogodkov Women Cross the DMZ na mirovnem simpoziju žensk 26. maja 2015 v Seulu, Koreja)
Avtor: Liza L. Maza
Pozdrav miru vsem, še posebej pogumnim in veselim ženskam, ki so danes zbrane tukaj in kličejo k miru in ponovni združitvi Koreje! Dovolite mi, da vam prenesem tudi tople želje solidarnosti s strani GABRIELA s Filipinov in Mednarodne ženske zveze (IWA), svetovnega zavezništva osnovnih ženskih organizacij.
V čast mi je, da lahko danes govorim pred vami in delim izkušnje filipinskih žensk pri organizaciji za mir v moji državi. V državnem parlamentu sem kot predstavnica ženske stranke Gabriela v filipinskem kongresu že devet let in v uličnem parlamentu kot feministična aktivistka ženske koalicije GABRIELA že polovico svojega življenja. Govoril bom o delu pri izgradnji miru moje organizacije GABRIELA.
Filipinci imajo dolgo zgodovino boja za mir, ki je neločljivo povezana z bojem za nacionalno suverenost, socialno pravičnost in pristno svobodo. Filipinke so bile v ospredju teh bojev in so igrale pomembne in vodilne vloge.
Kljub formalni neodvisnosti leta 1946 naša država ostaja neokolonija ZDA. ZDA še vedno prevladujejo v našem gospodarskem, političnem in družbeno-kulturnem življenju. Ena najbolj zgovornih manifestacij takšnega nadzora je bila ameriška okupacija naših najboljših dežel skoraj stoletje, da bi ohranili svoje vojaške objekte, vključno z dvema največjima vojaškima bazama zunaj njenega ozemlja – pomorsko bazo Subic Bay in letalsko bazo Clark. Te baze so služile kot odskočna deska za ameriško intervencionistično vojno v Koreji, Vietnamu in na Bližnjem vzhodu.
Lokacije teh ameriških baz so postale zatočišče za industrijo "počitka in rekreacije", kjer so ženske in otroška telesa prodajali v prostituciji za ceno hamburgerja; kjer so bile ženske obravnavane kot zgolj spolni objekti in je prežeta kultura nasilja nad ženskami; in kjer so na tisoče amersko-azijskih otrok pustili obubožanih in zapuščenih od svojih ameriških očetov.
Poleg teh socialnih stroškov ZDA niso prevzele odgovornosti za čiščenje strupenih odpadkov, ki so ostali po odstranitvi baz leta 1991, in za nevarnosti za zdravje, ki jih ti odpadki še naprej predstavljajo za ljudi v skupnosti. In tako kot v taboriščih v Južni Koreji so ameriške enote nekaznovano zagrešile nešteto primerov zločinov, vključno z umori, posilstvom in spolno zlorabo, pri čemer mnogi od teh primerov niso prišli niti do sodišča.
Prav te prepričljive resničnosti so razlogi, zakaj nasprotujemo prisotnosti ameriških vojaških oporišč in čet na Filipinih in zunaj nje. Verjamemo, da nikoli ne more biti dolgega in trajnega miru, dokler smo pod nadzorom ZDA ali katere koli druge tuje sile. In ne moremo imeti svobodne in suverene države s prisotnostjo tujih čet na naši zemlji.
Ženske so v argument proti bazam vnesle diskurz o družbenih stroških baz in zakaj je odstranitev ameriških oporišč in vojakov pomembna za ženske. GABRIELA, največja progresivna zveza ženskih organizacij na Filipinih, ki je bila organizirana leta 1984 na vrhuncu gibanja proti Markosovi diktaturi, je v interese ZDA pripeljala vprašanje prostitucije žensk po območjih baz in lutkarstva diktatorja. Marcos je bil odstavljen v ljudstvo, ki je postalo zgled svetu. Filipini so nato sprejeli ustavo iz leta 1987 z jasnimi določbami proti prisotnosti tujih čet, oporišč in jedrskega orožja na naših tleh.
Zgodovinska zavrnitev senata nove pogodbe, ki bi podaljšala sporazum o vojaških bazah z Združenimi državami po letu 1991, je bila še ena zmaga žensk. Ženske so pred glasovanjem v senatu izvedle množične informacijske kampanje, organizirale pikete, demonstracije, karavane, umiranja, lobiranje in povezovanje tako na lokalni kot mednarodni ravni, da bi pritiskale na vlado, naj zavrne pogodbo. Prizadevanja žensk in širokega gibanja proti bazam so končno privedla do prekinitve sporazuma o bazah.
Toda naš boj se nadaljuje. Z očitno kršitvijo naše ustave so ZDA v dogovarjanju s filipinsko vlado lahko ponovno uveljavile svojo vojaško prisotnost s sporazumom o gostujočih silah iz leta 1998 in sporazumom o okrepljenem obrambnem sodelovanju iz leta 2014, sporazumoma, ki so nevarnejši od prejšnjega sporazuma, ki so ga nadomestili. Ti sporazumi dovoljujejo ameriški vojski svobodno in neovirano uporabo tako rekoč celotnih Filipinov za potrebe baziranja in za hitro napotitev svojih sil kot del ameriške usmeritve k azijski politiki. Ta naraščajoča vojaška prisotnost ZDA se med drugim dogaja tudi tukaj v Južni Koreji, na Japonskem, v Vietnamu, Singapurju, na Tajskem, v Indoneziji, Pakistanu in Avstraliji.
Filipinske ženske na množici – podeželske in avtohtone ženske, delavke, mladi in študenti, gospodinje, strokovnjaki, verski in drugi sektorji se še naprej organizirajo. Ženske se zavedajo, da se ogromna revščina in lakota ter marginalizacija, diskriminacija in nasilje nad ženskami krepijo s politikami imperialistične globalizacije, ki jo izvajata, podpirata in vzdržujeta militarizacija in vojna.
Poleg tega politika militarizacije in vojne preusmerja prepotrebna sredstva in vire, ki bi jih lahko uporabili za ustvarjanje delovnih mest za 10 milijonov brezposelnih in podzaposlenih; graditi domove za 22 milijonov brezdomcev; graditi šolske zgradbe, dnevne centre za otroke in krizne centre za ženske ter bolnišnice in zdravstvene ambulante v oddaljenih vaseh; zagotavljanje brezplačnega izobraževanja, zdravstvenega in reproduktivnega varstva ter drugih socialnih storitev za revne; in za razvoj našega kmetijstva in industrije.
Gradimo dolg in trajen mir, ki temelji na socialni pravičnosti in kjer ženske sodelujejo v procesu, ne pa miru, ki temelji na utišanju revnih in nemočnih, kot to počnejo militaristi in vojni hujskači.
Za zaključek naj izkoristim to priložnost, da izrazim solidarnost filipinskih žensk z ženskami Koreje. Naši očetje in bratje so bili tudi poslani v boj proti korejski vojni, naše babice in matere pa so bile tudi žrtve in preživele kot tolažilke med japonsko okupacijo. Delimo ta spomin na vojno in izkoriščanje, zatiranje in zlorabo žensk. Toda danes potrjujemo tudi naš kolektivni spomin na boj proti vsem tem, saj vztrajamo in si še naprej prizadevamo za mir v obeh naših državah, v naši azijski regiji in svetu.
O avtorju: Liza Maza je nekdanja kongresnica, ki zastopa žensko stranko Gabriela v filipinskem predstavniškem domu in predsednica Mednarodne ženske zveze (IWA). Bila je ključni del GABRIELINE kampanje Purple Rose, globalne kampanje za odpravo spolne trgovine s filipinskimi ženskami in otroki.
