Najstniki se v tej nemški priredbi romana o prvi svetovni vojni hitro znajdejo ujeti v kalvarijo jarkovske vojne. Fotografija: Netflix
Avtor: Peter Bradshaw, Guardian, Oktober 14, 2022
Eprotivojna klasika bogatega Maria Remarquea po hollywoodskih različicah dobi svojo prvo filmsko priredbo v nemškem jeziku od 1930 in 1979; je močan, zgovoren, vestno strasten film režiserja in soscenarista Edwarda Bergerja. Novinec Felix Kammerer igra Paula, nemškega najstnika, ki se proti koncu prve svetovne vojne pridruži svojim šolskim prijateljem v naivni domoljubni vnemi in se navdušeno veseli lahkega, bahavega pohoda v Pariz. Namesto tega se znajde v nočni mori prelivanja krvi in kaosa.
Za generacije britanskih bralcev je bila zgodba simetrično dopolnilo podobni agoniji za zavezniškimi črtami, knjiga, ki so jo brali v tandemu, recimo, s poezijo Wilfreda Owena. To je bila tista medbesedilna zrcalna kombinacija, ki je na nek način vzpostavila razsežnost absurdistične norosti, na kateri bodo gradila poznejša protivojna dela, kot je Catch-22. Izvirni nemški naslov Im Westen Nichts Neues (»Na zahodu nič novega«), ki ga je leta 1929 avstralski prevajalec Arthur Wheen briljantno prevedel kot »vse tiho na zahodni fronti«, je stavek iz dejanskega vojaškega poročila, opremljenega z grozljivim ironija. Zahodna fronta je tiha le za mrtve.
Mladi Paul je znani vojak v tem filmu, simbol nedolžnosti je uničen, njegova odprtost s svežim obrazom pa je prekrita z masko groze iz krvi in blata. Obsojen je na preizkušnjo statičnega boja v jarkih, še toliko bolj mučno jalovega, ker se to dogaja proti koncu vojne in prestrašeni nemški predstavniki prihajajo, da podpišejo kapitulacijo v francoskem železniškem vagonu v Compiègnu. Daniel Brühl igra civilnega politika Magnusa Erzbergerja, ki je vodil nemško delegacijo; Thibault de Montalembert ima kamejo v vlogi maršala Focha, ki prezirljivo zavrača kakršne koli koncesije Nemcem za varčevanje obraza. Zgodba naj bi po podpisu dosegla vrhunec slabosti, ko razjarjeni nemški general izjavi svojim izčrpanim in travmatiziranim vojakom, da imajo čas za zadnjo bitko za rešitev časti domovine. pred 11. uro, uro premirja.
Paulovi tovariši so Müller (Moritz Klaus), Kropp (Aaron Hilmer), Tjaden (Edin Hasanović) in kar je najpomembneje, starejši in bolj preskrbljeni poklicni vojak Katczinsky ali »Kat« – izjemna predstava Albrechta Schucha. Kat naj bi bila fantova figura starejšega brata ali morda celo očetovska figura ali celo figura njihovega lastnega alternativnega jaza, z več zaščitniškega razočaranja. Paulov in Kat napad na francosko kmečko hišo za hrano postane razburljiv; kasneje sedita skupaj na hlodu nad straniščnim jarkom (značilnost prve svetovne vojne, ki se pojavi tudi v knjigi Petra Jacksona Ne bodo postarali) in nepismena Kat prosi Paula, naj mu na glas prebere pismo njegove žene, ki mučno razkriva zasebno družinsko tragedijo.
Vse tiho na zahodni fronti je obsežno, resno delo, odigrano z nujnostjo in osredotočenostjo ter s prizori bojišč, katerih digitalne izmišljotine so strokovno prepletene z dogajanjem. Svoji temi se nikoli ne izogne pravičnosti, čeprav se morda zaveda svojega klasičnega statusa. Morda se nič v njem ne ujema z drgetanjem brutalnega uvodnega zaporedja vojnega stroja: vojaka ubijejo in njegovo uniformo odstranijo z njegovega trupla, operejo in popravijo z vsemi ostalimi, nato pa jo z mrličevo vržejo neobdelanemu rekrutu Paulu. tablica z imenom, ki je pomotoma ostala na ovratnici, na Paulovo zmedenost. (»Samo premajhna za kolega – to se dogaja ves čas!« naglo pojasni intendant in odtrga etiketo.) Celotna drama je začinjena s to mračno slutnjo smrti.
All Quiet on the Western Front prihaja 14. oktobra v kinematografe in 28. oktobra na Netflixu.
